18. nedelja med letom, 2.8.2020, Rim 8,35.37-39; Mt 14,13-21

Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar.

Bog nama je podaril življenje zato, da bi naju povabil na gostijo, na skupni obed in na vse tisto, kar ta obed zajema. Le on zna in zmore nasititi tvojo in mojo lakoto, lakoto svojih otrok. Verjetno se midva te Božje sposobnosti v najinem vsakdanjem ritmu niti ne zavedava. Računava na stvari in tehniko. A Bog naju ne preneha vztrajno vabiti na gostijo. Po Jezusu naju celo prosi, naj prideva. Vsa današnja berila hočejo poudariti to Božje povabilo, ki velja tebi, ki bereš, in tudi meni, ki sem pisal.

Prerok Izaija se obrača k vernikom, ki se pripravljajo, da bodo po trdi izkušnji izgnanstva spet naselili Jeruzalem. Bog ponovno potrdi svoje obljube. Vabi jih, naj jedo, da bodo živeli.

Kaj pa najinemu srcu daje življenje? Odgovor nama daje Ps 145: »Milostljiv in usmiljen je Gospod, počasen v jezi in velik v dobroti. Gospod je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli« (Ps 145,8–9). Bog ravna ravno nasprotno, kakor ljudje do sebe in med seboj. On je vedno dober do vseh. Midva sva dobra le včasih in le do nekaterih bližnjih. Če vse to obrneva nase, vidiva, da najino srce, čeprav je morda prav ta hip hudobno, lahko še vedno upa v Božjo dobroto, ki ga na zavrne.

Božje misli so drugačne od najinih. Njegova ljubezen naju doseže kljub temu. Vedno nama je na razpolago njegovo odpuščanje, ki je sožitje ali občestvo z Jezusom. To je tudi bistvo gostije, na katero naju vabi v današnjem evangeliju, ki je obarvan zelo evharistično. Evharistija je vrhunec Jezusove ponudbe sožitja in občestva z Bogom. Ponuja ga tebi in meni. S tem naju ima za sebi enaka in naju združi s seboj. Tako poteši globoko hrepenenje najinih src, najino lakoto in žejo po dobroti, lepoti, resnici in ljubezni.

Vendar učinek materialnega čudeža pomnožitve kruha še ni takšen, kakor ga Jezus pričakuje. Učenci, tudi midva, ki ga poslušava, tega dejanja še ne razlagajo in ne razumejo v skladu z Božjimi mislimi, ampak po svoje. Zato Jezus po tem čudežu spet ostane sam. Nisva dojela njegovega povabila k občestvu in sožitju z Bogom. Njegov kruh sva sicer jedla, a v resnici nisva okusila njegovega bistva. Nisva še sposobna sprejeti skrivnosti in moči življenja, ki jo ta kruh nosi v sebi.

Morda se sprašuješ, ali nama bo ta skrivnost moči in življenja postala dosegljiva. Kdaj in kako? Odgovarja nama sv. Pavel v pismu Rimljanom 8, 31–39: »Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«

Pavel pravi, da nama je skrivnost življenja dosegljiva takrat, ko naju nobena stvar ne more več ločiti od Kristusove ljubezni, ki naju je v odpuščanju prerodila. Takrat, ko ničemur več ne dovoliva, niti svojim najbolj prefinjenim občutkom krivde, da premagajo srce in v njem zadušijo ljubezen najinega ljubljenega Gospoda. Takrat sva dosegla življenje. Ne le, da naju negativne stvari nič več ne ločijo od Kristusa, tudi pozitivne naju ne, tiste, po katerih najino srce hrepeni in jih strastno išče. Zato sv. Pavel sklene, da nas nič ne more ločiti »od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu«. Tebi in sebi želim, da bi se odpočila v tej resnici. Njegova ljubezen do naju in vseh je bistvo krščanstva ter vir življenja zate, zame in za vse druge.

p. Dr Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja