S priliko o farizeju in cestninarju nama Jezus osvetli še en vidik skrivnosti molitve. Dokler smo znotraj zgodovine in časa, se pred Bogom ne moremo deliti na pravične in grešnike. Lahko se delimo le na tiste, ki si domišljajo, da so pravični, in na tiste, ki se imajo za grešnike. Seveda je Bog tisti, ki bo sodil vsako srce in ga zares pozna. In Jezusova prilika osvetljuje prav resnico Božje sodbe in presoje tvojega in mojega srca. Iz templja je odšel opravičen le cestninar. Le njegova molitev je bila Bogu všeč. Jezus nam ne pove, zakaj je bila Bogu všeč cestninarjeva molitev. A če tega ne bova doumela, se bova čustveno sicer poistovetila s cestninarjem, v resnici pa se bova vedno obnašala kakor farizej.
Ko farizej v priliki razglaša svojo pravičnost, ne laže, a njegovo srce ni prav usmerjeno. Svojo pravičnost razlaga kot nekaj, s čimer se pred Bogom lahko hvali. Pred Bogom pa samohvala in samopoveličevanje nič ne veljata. Farizej prinaša pokvarjeno daritev. Zaradi tega je Bog ne more sprejeti. Razlog pa je še globlji. Dovolj je, če farizejevo molitev: »O Bog, hvala, da nisem kakor drugi ljudje …« primerjava z Jezusovo molitvijo, ki jo navaja evangelist Mt 11,25: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« Med obema molitvama so vsaj tri očitne razlike: Jezus moli iz svoje domačnosti in zaupnosti z Očetom, izraža svojo solidarnost z Bogom in ljudmi, slavi Boga in ne človeka. Farizejeva molitev je zgolj površinska, poudarja ločitev od drugih, poveličuje človeka in ne Boga. Če je v Jezusovi molitvi Bog slavljen kot Oče, v farizejevi molitvi prav tega ni. Ne razglaša, da je Bog Oče vseh.
V molitvi Očenaš so vse zahteve naslovljene na Boga, razen ene, ki se glasi: kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če se globoko zavedava svojega greha in kakor cestninar Boga prosiva odpuščanja, potem grehov drugih proti sebi ne bova niti zaznala. Le tako se bova pustila voditi Jezusovemu Duhu in iskala njegovo kraljestvo. Le tako bova sposobna živeti na tak način, da se bo Božje ime nenehno posvečevalo. Le tedaj bova lahko kakor Jezus Boga klicala za Očeta. V očenašu tudi prosiva, da bi se hranila z Božjim kruhom življenja, ki je Jezusov Duh in njegova beseda, ki je postala meso in kri. Prav tako sprejemava za svoje najvišje merilo obnašanja skrivnost Božje dobrote do slehernega človeka vseh časov. In prav tega farizej ne more storiti. Če pa tega ne zmore, kako bo lahko njegova molitev Bogu všeč? Smisel vsake molitve je namreč v tem, da se našemu srcu razodene Božja resnica. Ta pa je, da je Bog Oče tvoj, moj in vseh.
Ker je Jezus sam resnična Božja ponudba odrešenja zate in zame in za vse, potem res ni nobene potrebe več, da bi se pred Bogom s čimerkoli hvalila in napihovala ter ga prepričevala, naj pride k nama. Ni se nama treba pred njim ločevati od svojih bratov in sester in se delati pomembnejša. V molitvi se učiva zaupati v njegovo ponudbo odrešenja. Lahko skupaj z vsemi uživava Božje odrešenje. To je pravi in edini smisel in cilj molitve.
Kolikor bolj se nekdo hvali, toliko šibkejšo podobo o Bogu pusti rasti v sebi; bolj se hoče delati pomembnega od drugih in sebe izpostavljati, manj pozna Božje odrešenje, bolj je sam in brez resnične notranje moči. Naj naju Jezus nauči molitve iz resnice, da smo vsi njegovi ljubljeni sinovi in hčere, On pa je naš ljubljeni Oče, ki nas podarja drug drugemu.
p. Vili Lovše