Pepelnica, Mt 6,1–6.16–18

Danes je večina pogrebov z žaro. Telesa upepelimo. To je v skladu s pepelnico, začetkom postnega časa. Kar čudno se nam zdi, da je bilo sežiganje tako dolgo prepovedano. Pri pepelu gre namreč za nekaj prvinskega in osnovnega. V svoji duhovniški zgodbi sem doživel tudi raztros pepela pokojnega po krajih, ki so mu bili dragi. Ta način se je še bolj dotaknil mojega srca kakor pa pogreb s krsto. Zemlji izročeni pepel človeka poudari pomemben vidik pepelnice. Najprej nas spomni na naš odnos do zemlje. Narejeni smo iz istih sestavin kakor naša mati zemlja. Seveda smo krona stvarstva, vendar ne mimo, ampak iz stvarstva. Naše telo je iz finih sestavin naravnih elementov in reda. Dobro je, da se tega vsaj enkrat na leto spomnimo, saj nas hitro lahko premaga skušnjava, da smo zaradi Božje podobe drugačni od narave. Naša skrb za svet je notranje povezana z dostojanstvom, ki ga zahtevamo zase. Če skrbimo za naravo, skrbimo tudi zase in obratno. Če uničujemo sebe, uničujemo tudi naravo in obratno.

Pepel nas spomni na našo smrt. Živimo v kulturi, ki smrt zanika in jo namenoma prezre. Prav zato je vsepovsod navzoča. Mrtva telesa skrivamo pred otroki. Lepotna industrija in lepotna kirurgija sta v službi bega pred staranjem in smrtjo. Nočemo se postarati, nočemo se sprijazniti s propadom našega telesa in lastno smrtjo.

Pepelnica nas sooči z lastno umrljivostjo. Iz oči v oči. Povabljeni smo, da premislimo, kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi vedeli, da moramo čez nekaj dni ali tednov umreti. Če bi imeli na razpolago samo še 24 ur življenja, bi se verjetno posvetili svojim odnosom z najbližjimi. Povedali bi jim, da jih imamo radi. Prosili bi jih odpuščanja in jim sami vse odpustili. Verjetno. Številni bi se usmerili k Bogu in mu izročili svoje življenje.

Sobrat, paleontolog Theilard de Chardin, je smrt opisal kot “drugačen način bivanja”, trenutek, ko gremo iz tega sveta v naslednjega. Zaradi tega je govorica našega srca tako pomembna. Duša preživi naše telo. Živa je za Boga in vse, ki nas ljubijo.

Pepelnica je vhod v štirideset dni, v katerih lahko presodimo, ali je naše sedanje življenje táko, da bi ob morebitni smrti lahko prešli iz tega načina bivanja v drugega. Ali bomo pripravljeni zapustiti svoje telo, da se bo duša lahko dokončno in v celoti znašla v Očetovi ljubezni? Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa nam odpirata življenje v večno ljubezen Očeta.

p. Dr Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja