6. nedelja med letom, Lk 6,17.20-26

Naj začnem z zgodbo o papežu, ki si je nekega dne zaželel, da bi vozil veliko limuzino s katero so ga običajno prevažali. Svojega šoferja je prosil, da se zamenjata. Pritisnil je na plin, saj je hotel tudi sam občutiti zmoglijvosti motorja. Kar naenkrat ju ustavi policist. Papež odpre okno in prijazno pozdravi. Policist, vidno v zadregi, rahlo odstopi od avtomobila in se opraviči: “Samo trenutek, vaša svetost, moram poklicati nadrejenega.” Ko se oglasi vodja izmene mu prične razlagati: “Nekaj pomembnega je.” Šef ga prekinja: “Ali je glavni šef policije?” “Ne, šef, veliko pomembnejši je,” v zadregi odvrne. “Ali je župan?” zanima šefa. “Ne, gospod, še pomembnejši je.” “Pa ja nisi ustavil predsednika države?”, zveni jezno šef. “Ne vem, gospod, kdo je ta pomembnež, da ima papeža za šoferja?” končno izdavi policist.

Z zgodbo želim pokazati, da to kar vidimo, večkrat ne ustreza resnici. Današnji evangelij spada v to kategorijo. Ko slišimo besede, “Blagor vam,” nam lahko zvenijo zelo pokroviteljsko. Zdi se, kakor da Jezus na vse vrste težkih človeških dogajanj zgolj površno in z lažno tolažbo odgovarja: “Dobro je, samo nadaljujte, bodite srečni, saj bomo v nebesih vse uredili.” Če blagre tako razumemo, jih razumemo popolnoma narobe in v nasprotju s tem kar pravi Jezus, še bolj pa v nasprotju z njegovim konkretnim življenjem blagrov.

Židovski pojem blagrovanja in blagoslavljanja ne pomeni božjega polaganja rok na sklonjene človeške glave. Blagor pomeni, da lahko v karkršnem koli konkretnem življenjskem dogajanju odkrijemo, najdemo in zaživimo iz Božje navzočnosti in moči. Blagoslov ali blagor je odkritje, da je Bog dejavno navzoč v moji trenutni osebni izkušnji, prav tukaj in sedaj.

Blagri zagotavljajo, da nam ni treba iskati Božje navzočnosti zunaj naših vsakdanjih opravkov, preizkušenj in bojev. Jezus zagotavlja, da ob srečanju z ubogim, z usmilljenim, z žalujočim, z borcem za pravico, s trpečim zaradi krivic, z nedolžnim, z delavcem za mir in z mučencem, na poseben način srečujemo Njegovo navzočnost.

Jezus pokaže, da Bog ni neobčutljiv za našo bolečino in srečo. Pokaže, da Bog ni veliki manipulator, ki nas strašnimi dogodki kaznuje in nas nasilno uči, kar se nočemo naučiti. Ne. Bog blagrov je naš sopotnik, tovariš in prijatelj. V vsaki naši osebni ali skupni izkušnji in doživetju je z nami, on v nas in mi v njem. O tem govorijo blagri.

A evangelist Luka Jezusove blagre takoj dopolni z “gorje” ali z “žal mi je za vas”. Njegova opozorila so prav tako pomembna kakor blagrovanja. Luka nam pokaže, da vsak blagor vsebuje tudi klic. Trdi, da je vsak dar tudi dolžnost, da ga delimo naprej. Zagotavlja nam, da vsak moj “prav” zahteva tudi odgovornost. To še posebej drži za naš predel sveta v katerem ima večina državljanov svoj dom, izobrazbo, vzgojo, čisto pitno vodo, dolgo življenjsko dobo in uživa v dokaj stabilni “demokratični” družbeni ureditvi. S tem smo v samem vrhu 15 odstotkov privilegiranega svetovnega prebivalstva. Sredi vseh teh blagoslovov naj bi bili tudi mi, Kristusovi učenci in sledilci, sposobni odkrivati Božjo navzočnost, ki nam nalaga tudi naše odgovornosti.

Ni dovolj, da se zaradi vedno večjega brezna med revnimi in bogatimi, pri nas in po svetu, zgolj razburjamo. Današnji evangelij nas izziva in vabi, da tudi kaj konkretnega storimo: najprej v molitvi, potem s skrbno uporabo virov (hrane, vode, zraka, denarja, okolja). Vabi nas, da smo pozorni za kaj zapravljamo svoj denar in tudi na to, koga volimo v vlade, ki bi na mednarodni ravni lahko kaj spremenile.

Blagri in opozorila nas vabijo in kličejo, da postanemo prozorno pozorni na pravičnost, razvoj in mir za vse ljudi. Da bodo lahko ljudje po Kristusovih učencih zares prejeli tisto, kar v njih vidijo.

p. Dr Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja