Bog se v Jezusu Kristusu tebi, meni in vsemu svetu razglaša na tri načine. Prvič ob obisku treh modrih. Drugič pri krstu v reki Jordan, tretjič pa ob čudežu spremenjenja vode v vino na svatbi v galilejski Kani.
O Jezusovem krstu bova premišljevala prihodnjo nedeljo. Danes pa se skušajva poglobiti v pripoved o treh modrih, ki pridejo počastit Jezusa. V odnosu do Jezusa so mogoče različne notranje drže in odnosi. Modri ne vedo natanko, za kaj gre, a njihovo srce je tako močno gnano, da gredo na pot, pridejo do Jeruzalema, sprašujejo in iščejo. Izobraženi in vplivni jeruzalemski pismouki in farizeji imajo čisto drugačno držo: vedo za stvar, a jih to prav nič ne premakne. Herod pa se zgane zgolj iz strahu, da bi izgubil oblast. Ne gre mu za resnico. Postane morilec.
To so tri možne drže, ki jih lahko ti in jaz zavzameva pred Božjo skrivnostjo in Božjo zgodovino.
Modri odprejo svoje srce in darujejo to, kar vsebuje. Zlato, vidno bogastvo, predstavlja to, kar nekdo ima; kadilo, nevidno kot Bog, predstavlja to, kar si nekdo želi; mira, mazilo, ki zdravi rane in ščiti pred razkrajanjem, predstavlja to, kar nekdo je. Kraljevskost, božanskost, umrljivost, lastna ustvarjenemu bitju, vse, kar kot človek imam, predvsem pa to, kar si želim in kar mi manjka, je moj zaklad. Bogu odprem svoje imetje, svoje želje in svoje pomanjkanje. In Bog vstopi v moj zaklad. Tu je, »kjer« Sina rodi Oče. Meso našega srca je njegova mati. S tem ko dajo to, kar so, modri prejmejo njega, ki je, in mu tudi sami postanejo podobni. Bog se rodi v človeku in človek v Bogu. Tu se pot dopolni.
Modri so podoba tega, da se Bog pokaže vsem ljudem. Ko prinesejo svoje darove, se odprejo Božji skrivnosti. Z zlatom priznajo, da je ta skrivnostni otrok, ki je rojen za nas, res kralj; s kadilom priznajo njegovo božanstvo, z miro pa priznajo, da je človek, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje. Modri dovolijo svojemu srcu gledati Božjo slavo – Božjo ljubezen do človeštva. Tako močno, da se vrnejo domov po drugi poti. S tem je rečeno, da začne tisti, ki se odpre češčenju Boga, gledati na svoj dom z drugačnimi očmi, dobi nov pogled in drugo gledišče.
Zato si zastavljam eno vprašanje in eno trditev: 1) Če je Mesija tisti, ki je obljubljen vsem ljudstvom, kaj smo potem verniki dolžni temu svetu? Ker nam je Gospod podaril našo resnično identiteto, ki je v tem, da smo njegovi, za to, kar smo, nismo dolžniki svetu. Pred svetom sva ti in jaz odgovorna za pričevanje, da Gospoda poznava in zato veva, kdo sva, od kod prihajava in kam greva ter zakaj sva tukaj. 2) Če je Odrešenik obljubljen vsem ljudstvom, to pomeni, da je najino spoznanje Odrešenika, do tistega trenutka, ko ga vsi ne spoznajo, pomanjkljivo in omejeno. Podobno kakor v prijateljstvu. Vse dokler ne najdeva človeka, ki nama želi res dobro, ne moreva odkriti tega, kar v resnici sva, niti tega, kar nosiva v sebi in česar sva sposobna. Podobno je v odnosu do Boga. Vse dokler ga ne bodo vsi spoznali, se Bog ne more pokazati v vsem svojem bogastvu in polnosti. Pričakovanje, da se Bog pokaže srcu slehernega človeka, naju dela ponižna in naju vabi v držo češčenja. Skromno in omejeno odgovarjava na zapoved ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Vse do dne, ko se bo Božja ljubezen do vsakega in vseh v celoti pokazala ter vsem srcem očitno zasijala.
Spremenitev vode v vino na svatbi v galilejski Kani je simbol svatbe gospoda Jezusa z našo človeškostjo. Tudi svatba je močno povezana z razodevanjem Božje ljubezni do ljudi v našem življenju. Kdaj sva midva voda in kdaj sva vino? Voda sva, kadar sprejmeva Božje zapovedi in jih samo navzven izpolnjujeva. Iz vode postaneva vino, ko jih spolnjujeva iz ljubezni do Boga. Ni dovolj, da za drugega nekaj delamo. Če ne zaznam tega, kar žene moje srce, da deluje, če ne zaznam učinka, ki ga ima moje delovanje na srce drugega, če mi ni dano veselje od zgoraj, ki zgrabi gibanje mojega srca, ostajam zgolj voda. Sveto pismo pa pravi, da vino razveseljuje človeku srce. Ob okušanju vina se srce odpre spoznanju Gospodove ljubezni do vseh in vsakega. Prav to so modri okušali ob Jezusu v jaslih, prav o tem so apostoli pričevali in prav to veselje smo danes kristjani »dolžni« dati temu svetu, ki čaka razglašenja.
p. Dr Vili Lovše