Počasi zaključujemo liturgično leto. Cerkev nas vabi, da se zavemo tudi pričakovanja konca ali cilja. Berila nas spominjajo na poslednje in skrivnostne dogodke. Tiste dogodke, ki se bodo zgodili preden pride Sin človekov, da njegova ljubezen stehta našo ljubezen in nam odpre vrata Božjega kraljestva. Celotno 13. poglavje Mr evangelija nam v apokaliptičnem jeziku govori o tem dogajanju. Apokaliptični jezik, poln domišljije in krepak, nam je težko razumljiv. Težko ga sprejmemo. V enem samem prizoru so pomešani različni dogodki: Jezusova smrt in vstajenje, uničenje Jeruzalema po rokah Rimljanov, tragedije človeške zgodovine, razne preizkušnje, mučeništvo vernikov, kozmična znamenja ob koncu časov in poslednja sodba, ki je blizu. Kako lahko svoje srce odpreva, da bova sposobna sredi vseh teh opisanih dogodkov slišati Besedo življenja, ki je v njih skrita?
Odgovor na to vprašanje nam lahko osvetli vstopni spev v mašo: »Gospod govori: Mislim na rešitev in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom; nazaj vas bom pripeljal iz izgnanstva iz vseh krajev«. Beseda ne kaže zgolj na nek prihodnji dogodek, ampak nam osvetljuje določeno napetost, napetost Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, da bi končno spoznali in priznali njegovo ljubezen, do nas kot njegovih sinov in hčera, ki se uresničuje v zgodovini. Zato bi lahko takole molila: »Gospod, podari nam Jezusovega Duha, ki omogoča zasijati tvoji ljubezni med ljudmi. Prosimo, da bi tudi mi, gnani od iste ljubezni, lahko od tega trenutka naprej videli prihod tvojega kraljestva, ki povezuje in združuje razkropljene Božje otroke.« Jezus je namreč za to prišel. V njem se končno uresničujejo in dopolnjujejo Božji načrti miru z ljudmi. Govorjenje o preizkušnjah, bolečinah, preganjanjih, mučeništvih, ki jih apokaliptična govorica prodorno opisuje, zgolj ostri in usmerja pogled na edino potrebno. Edino potrebno pa je, da vsak izmed nas ohranja svoje srce v ljubezni, ki prihaja od Boga in k spet nazaj k njemu vodi. Edino potrebno je, da ta ljubezen lahko končno osvoji vse. Zunaj Njega, zunaj Božjega načrta miru za človeka, ni mogoče zajeti te ljubezni. Brez nje tragičnost zgodovine ostane zgolj tragedija, razpršenost ostane vir jeze in ločevanja med ljudmi, ki se neizogibno približujejo koncu, ne da bi dosegli svoj resnični cilj. Zato, kadar se nad nas zgrne preizkušnja, kadar nas močno napade skušnjava in udari razdejanje, je edino opozorilo naslednje: pazite, bodite pozorni, bedite. Pazite, da se ne boste pustili prevarati in voditi za nos. Pazite, da vas ne preslepi. Ne pijte laži, ne varajte svojega srca.
Jezus se prizadeva, da bi nas na vse to spomnil: »nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle«. Prav zato ker verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo vsi videli kako velika je Božja ljubezen do ljudi (do tistih, ki želijo biti te ljubezni deležni, in tudi do tistih, ki se ji odrečejo in je nimajo), si tudi mi prizadevamo, da bo naše današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevamo si, da bi vsakemu srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju: ki je razodetje Božjega načrta miru za človeka.
Tesnobno vprašanje, ki nas spremlja, pa ostaja vedno isto: toda zakaj mora biti v zgodovini toliko bolečine? Zakaj mora ljubezen, če se hoče pokazati, skozi tako veliko trpljenje? Zakaj je Sin človekov tudi sin bolečin? Ali se človek lahko prepriča v tvojo ljubezen, če ne vidi, da zanj lahko tudi trpiš? Odgovor ostane skrit v Božjem srcu. Te skrivnosti je najino srce deležno takrat, ko si prizadeva z Bogom deliti njegov načrt miru za človeka. Prav kakor pravi obhajilni spev pri maši: »Srečen sem, če sem v božji bližini. Zato se z veseljem izročam v božje varstvo« (Ps 72,28). Tudi odpev psalma pravi: »Varuje me, Gospod, k tebi se zatekam!«. Prav razodevanje Jezusove Božje ljubezni tvojemu in mojemu srcu je tisto, kar ga varuje. Ta ga osvoji. Osvoji ga ljubezen, ki je resnična skrivnost naše človeškosti, naša korenina življenja. Pusti se osvojiti tudi ti.
p. Dr Vili Lovše