Zaklenjena vrata, strah, ogroženost, umik pred svetom,
čakanje v iskanju cilja in smisla. Sveti Duh preseže vsak
prostor. Kakor vihar privrši in se dotakne vsakega. Nobena
vrata ga ne morejo zadržati. Ljudi napolni z novim življenjem,
ki se ne more skrivati, ampak se hoče podarjati drugim.
Spregovori v vsem znanih jezikih, da bi bil vsakdo lahko
deležen novega življenja in veselja. Sveti Duh širi veselje in z
njim okuži množice, ki se približujejo. Zaprta skupinica ljudi je kot magnet, ki pritegne
neskončno množico različnih narodov. Vsak razume vsakega in vsi vedo, da so
poklicani, da oznanijo svetu veselje odrešenja. Izgubljeni smisel se je vrnil. Življenje
sega prek roba tega sveta v večnost. Cilj je ljubezen, ki jo je mogoče živeti v še tako
nemogočih razmerah. Nobena grožnja ne more ustaviti Božjega Duha!
Ta zgodba je napisana za nas. To ni zgodba preteklosti. To je zgodba, ki želi postati
sedanjost. Sveti Duh je izmoljeni dar. Učenci niso stali križem rok. Niso čakali brez
vprašanj, zadovoljni s sedanjim trenutkom. Učenci so jasno videli lepoto življenja z
Gospodom, ki so jim ga nasilno odpeljali in ubili. Vedeli so, da tako, kot so živeli,
preden so srečali Gospoda, ne morejo več živeti. Kako pa naj živijo po Jezusovi
smrti, niso vedeli. Zato niso prenehali moliti. V molitvi so vztrajali skupaj z Božjo
materjo Marijo.
Petdeset dni iskanja, razmišljanja in molitve je nato obrodilo sad. Čeprav smo bili vsi
pri birmi, se hitro lahko izgovarjamo, da takšnega delovanja, kot so ga doživeli
apostoli, mi nismo doživeli. A moramo tej trditvi dodati še priznanje, da tudi toliko
napora, strahu in hrepenenj v pričakovanje Svetega Duha nismo vložili.
Verjamem, da Sveti Duh želi delovati po nas! Ker sem prepričan, da je podoba
zaklenjenih učencev v strahu in brezciljnosti podoba našega današnjega sveta.
Vzemimo si zgled v učencih. Ne obupajmo. Pojdimo med ljudi. Opogumljeni s Svetim
Duhom pričujmo v jeziku, ki je blizu ljudem okrog nas.
Po: E. Mozetič