Kategorija: Uncategorized

Na božični dan, 25. decembra, v Katoliški cerkvi praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Z Jezusovim prihodom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka.[1]

Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme izjemoma opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek na Jezusovemu rojstvu v hlevu[2] in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa,[3] s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.[4]

»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221). V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.[5]

Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.

Jaslice
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv. Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji. 

Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.

Pesem Sveta noč
Pesem Sveta noč je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.

Božični čas
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).

Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva – božič, je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.

Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.

Vir: rkc.si

Dragi bratje in sestre!

Danes se Katoliška cerkev veseli dveh praznikov, ki kristjane potrjujeta v naši veri in zaupanju v Boga. Najprej obhajamo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, potem pa danes tudi zaključujemo posebno leto sv. Jožefa, ki ga je papež Frančišek razglasil za čas od praznika Brezmadežne 2020 do praznika Brezmadežne 2021. Pred nami sta torej Marija, Mati Jezusa Kristusa, Odrešenika človeštva, in sv. Jožef, njen mož, ki je po Božji volji varoval Marijo in njenega Sina ter tako pripomogel, da je odrešenik mogel priti do »mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,13).

Nocoj se želim najprej zahvaliti pobudi Radia Ognjišče, ki nas je v devetdnevnici pred Brezmadežno vabila k pomnoženi molitvi za zdravje in za konec epidemije. To povabilo je ena tistih pobud, ki Radio Ognjišče potrjuje kot nekaj posebnega. Ko kot medij, ki je poklican k oblikovanju razmišljanja in vrednot njihovih poslušalcev, skuša narediti nekaj dobrega: dobrega za narod, dobrega za zdravstvene delavce, dobrega za tiste, ki so zaradi svojega zdravstvenega stanja posebej ogroženi, skratka – dobrega za človeka. Skozi devet dni so nas vsako jutro ob petih povabili, naj se jim pridružimo pri molitvi. Vem, da nas je bilo veliko, zelo veliko, ki smo jutro za jutrom sklepali roke in Vsemogočnemu izročali vse tiste, ki našo molitev in Njegov blagoslov najbolj potrebujejo. Včasih sem si skušal predstavljati, koliko niti se je povezalo, koliko rok se je sklenilo, koliko rožnih vencev se je spletlo v eno samo verigo molitve. Ganljivo je bilo, ker smo v resnici molili kot katoličani. Nihče ni bil odveč, nihče nezaželen, nihče izključen. Vsak je bil dobrodošel. Molitev vsakega je postala del molitve Cerkve, ki prosi svojega Boga in Očeta za zdravje bratov in sester. Doživljali smo katoliškost v najlepšem pomenu besede – ena sama Cerkev pred Bogom Očetom. Hvala vam, dragi sodelavci Radia Ognjišče, hvala vam, dragi neznani molivci teh prvih decembrskih juter, ki smo jim dali barvo zaupanja in upanja.

Ob tem mi prihaja na misel beseda iz prvega berila današnjega praznika: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti« (1 Mz 3,15). Kot da je v tem času Jezus s svojo usmiljeno ljubeznijo stopil na glavo zlu, ki nas skuša ločevati in razdvajati, in nas v skrbi za vse ljudi povezal v eno: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno« (Jn 17,21-23).

V trenutku, v katerem živimo, je zelo pomembno, da slišimo povabilo k tej enosti, da slišimo Jezusovo molitev za enost. Kajti enost je danes ogrožena. Kot je bilo rečeno, nocoj molimo za zdravje in za konec epidemije. Na začetku tega časa preizkušnje nas je ogrožal virus in bolezen, ki jo je ta virus povzročal in smo jo poimenovali Covid-19. Na osnovi strokovnih smernic in odločitev pristojnih smo v tem času sprejemali ukrepe, s katerimi smo skušali omejiti širjenje virusa, da ne bi prehitro okužil prevelike skupine ljudi, ki jim potem naše zdravstveno osebje ne bi moglo več pomagati.

Ob tem prizadevanju smo lahko doživljali, da je virus, ki je okužil cel svet, tudi cel svet povezal v skupnem prizadevanju v iskanju rešitve. Različne farmacevtske družbe in znanstveniki še nikoli niso tako povezano iskali načine, kako odkriti sredstvo za premagovanje tega virusa. Strokovnjaki pravijo, da države še nikoli v zgodovini niso dale toliko materialnih sredstev za reševanje enega samega problema, ki pa v resnici zajema ves svet.

Ko pa so znanstveniki odkrili najprej cepiva, sedaj pa odkrivajo tudi že zdravila za obolele za tem virusom, se je začelo dogajati nekaj nepredstavljivega. Kot bi se preselili v rajski vrt oziroma v človeka po izgubi rajskega vrta.

V prvem berilu smo poslušali pripoved o prvem grehu. Za kaj je pravzaprav šlo pri tistem poseganju po prepovedanem sadu z drevesa sredi vrta? Šlo je za vprašanja zaupanja. Ali ima Bog Adama in Evo rad in zato njegove zapovedi varujejo njiju in njuno dostojanstvo, njuno svobodo, ali pa je njegova ljubezen sebična in zato postavlja omejitve zato, da bi zavaroval sebe in svoje prednosti?

Hudič se je požvižgal na vse, kar je raslo v vrtu, na vse drevje in njegove sadove, če sledimo svetopisemski simboliki. Nikakor pa se ni požvižgal na človekov odnos do Boga, na človekovo srce. Da bi pa v tem srcu, v človekovem srcu živelo zaupanje v Boga – ta misel pa je bila za hudiča neznosna. Zato je storil vse, da bi v človekovo srce zasejal dvom – »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo« (1 Mz 3,4-5).

Kaj pa če naju Bog v resnici nima rad? Kaj pa če je ta sad prepovedal zaradi svoje ljubosumnosti, ker naju hoče držati v podrejenosti? Kaj pa če je Bog zgolj nekdo, ki se boji za svoj položaj in ga skuša na vsak način obdržati? Eno vprašanje sproži drugo, en dvom porodi naslednjega. Nazadnje prehitevajo drug drugega in Eva stegne roko ter utrga sad prepovedanega drevesa.

Vse se spremeni. Adam nima več v sebi Božje podobnosti, ampak beži pred Bogom in se skriva; ker se boji, se skriva. Eva ni več kost iz njegovih kosti in meso iz njegovega mesa. Eva je postala žena, ki ga je zapeljala, da je vzel sad drevesa in jedel. Vmes med prvotnim stanjem in stanjem izgnanstva pa je bilo samo srce, ki je najprej poslušalo Boga in njegovo besedo, potem pa se je nagnilo k šepetu skušnjavca. Namesto, da bi poslušalo ljubezen, ki prav zaradi ljubezni postavlja tudi meje, je začelo poslušati nevoščljivost in zavist, ki skuša vzbuditi prepričanje, da je razcvet življenja ravno v preziranju vsake meje. Posledice so nam znane.

Žal podobne stvari doživljamo tudi danes. Tudi danes poslušamo različne govorce. Vsi se prestavljajo kot tisti, ki jih skrbi za človeka. Eni nam pripovedujejo o tem, da je za zdravje in življenje potrebno sprejeti določene omejitve in izpolniti nekatere pogoje, drugi nam zagotavljajo, da je na vsak način potrebno varovati človekovo svobodo. Eni govorijo o sprejemanju določenih odpovedi, da bi nam vsem bilo bolje. Drugi govorijo o zarotah, ki nas hočejo držati v sužnosti, da bi si podjarmili nas in ves svet. Vse to me zelo spominja na dogajanje iz Tretje Mojzesove knjige, ki smo ga poslušali v prvem berilu. Bog je bil predstavljen kot tisti, ki omejuje svobodo samo zaradi tega, ker je ljubosumen in hoče človeka ohranjati v podrejenosti.

Takrat je človek podlegel zaroti – kakor še tolikokrat pozneje. Bog pa ni nehal biti Bog, ni nehal biti ljubezen. Začel je znova. Marijo iz Nazareta je po trpljenju, smrti in vstajenju njenega Sina Jezusa obvaroval madeža izvirnega greha. Ob spočetju je bila deležna odrešenja, ki ga je človeškemu rodu podaril njen Sin.

Brezmadežnost Mariji na noben način ni okrnila njene svobode. Tudi Brezmadežna se je morala odločati, ali bo sprejemala Božjo voljo ali ne. Njeno odločitev smo slišali v evangeliju o oznanjenju: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

V raju dvom, v Nazaretu zaupanje. »Spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.« »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20-21). Marija je postala Odrešenikova Mati, Jožef je postal varuh Svete Družine in pred 150 leti zavetnik vesoljne Cerkve.

Dragi bratje in sestre. Tudi mi smo poklicani, da bi bili »pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni«. Kako se more to zgodi, je vpraševala Marija. »Sveti Duh bo prišel nadte,« je odgovoril angel. Marija je po Svetem Duhu postala Božja Mati. Naj nam Sveti Duh pomaga, da bomo vedno bolj Božji otroci in vedno bolj eno. Amen!

msgr. Stanislav Zore,

ljubljanski nadškof metropolit

Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega.

Pomen adventa

Latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem.

Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost.

Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost.

Trojni namen adventa:

• Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod.
• Živeti v sedanjosti: Kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti.
• Priprava na bodočnost: Pripravimo se na »parusijo«, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja.

V Evangeliju nam pogostokrat govori Jezus Kristus o Parusiji in pravi, da »ne vemo ne dneva ne ure«, ko se bo to zgodilo. Zato nas Cerkev v Adventu vabi, da se pripravimo na ta dogodek s pregledom naše preteklosti in načrtovanjem naše bodočnosti.

Pregled: Izkoristiti moramo ta čas za razmislek o tem, koliko smo bili doslej dobri, in kaj bomo storili, da bomo boljši kot do zdaj. Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega. Sleherni dan moremo in moramo biti boljši.

Načrtovanje: V Adventu moramo načrtovati, da bomo dobri ne samo v tem času, temveč vselej. Premisliti moramo, kaj nas najbolj stane in naredimo sklepe, da ne pademo v iste napake.

Pomnimo:

• Advent je čas štirih tednov pred božičem.
• Advent je čas priprave, upanja in kesanja za naše grehe, ob pričakovanju prihoda našega Gospoda.
• V Adventu se pripravljamo na božič in na drugi Kristusov prihod na svet, ko se bo vrnil kot Kralj vsega vesolja.
• Ta čas je priložnost, da pomislimo, kakšno je bilo naše duhovno življenje, naše življenje v odnosu z Bogom in priložnost, da se na novo spreobrnemo.
• Je tudi čas, ko si lahko začrtamo smer svojega življenja in sklenemo, kako lahko postanemo boljši kot doslej.

 

Varujmo svojo vero

V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupavanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa.

Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu.

Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča.

Advent med pravljico in resničnostjo

• Kako pričakovati božič, da se bo Jezus naselil v nas:

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10, 14b-15).

 Z decembrom se začenja adventni čas. Čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.

 A Jezus Kristus je že prišel. Rodil se je pred dobrimi 2000 leti v Betlehemu. Živel je na zemlji, učil, ozdravljal Ijudi, trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Njegovo rojstvo in življenje je bilo nekaj edinstvenega v zgodovini človeštva. Hkrati pa je učil, da je sredi med nami, ko sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. Pri vsaki maši je navzoč v podobi kruha in vina. V nas je, kajti takrat, ko ga ljubimo, kot sam pravi, bosta On in Oče prišla k nam in se naselila v nas.

  

• Kako čakati?

Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa.

Veselje, mir, jasnost. Jezus je že tukaj, ne samo med nami, ampak tudi v nas. Živi v nas kot droben otrok v maternici, ki čaka na porod.

Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.

Zgled Marije, ki pričakuje umirjena v tihem veselju, je v današnjem času vedno večji izziv.

December je poln nakupovalne mrzlice, božičnih in prednovoletnih zabav, okraševanja domov, prometnih zamaškov zaradi snega in množice Ijudi, ki se vračajo domov za praznike. Vendar si moramo ravno v tem času prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah.

Adventni in božični čas je čas, ko naše dnevne sobe postanejo svetišča. V adventu prižigamo sveče na adventnem venčku, pozneje postavimo jaslice in postavimo vanje novorojenega Jezusa.

Ob jaslicah molimo, s kadilom in blagoslovljeno vodo blagoslovimo dom. Čudovit čas za stare in mlade, odrasle in otroke. Čas, ko se družina lahko neverjetno poveže in zraste.

Pogosto slišimo, da je božič samo za otroke. In res je za mnoge majhne otroke čaroben čas migljajočih lučk, bleščečih okraskov, daril, zabav, pesmi in jaslic. V današnji porabniški družbi je božič pravljica.

Velikokrat slišimo izraz božična pravljica. V njej nastopajo angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, osliček, kamele, trije kralji in zvezda repatica.

Če k temu dodamo še božička in njegove severne jelene in malho polno daril, dobimo pocukran izdelek, ki vsaj za nekaj dni prežene bridkost in bolečino resničnega sveta. To traja nekaj časa, dokler ne pogledamo v denarnico, dokler se ne vrnemo na delo, v šole, v ranjeno in zlomljeno človeško resničnost.

 

 

•  Zamolčana plat zgodbe

In v tem je prevara tega sveta. Na ves glas nam trobijo, uživajte te pravljične dneve miru in sreče, kupite si čim več daril, obdarujte se, odklopite se od resničnosti, zabubite se v svoj popek, potem pa nazaj na delo do naslednjih praznikov. Ne moti me obdarovanje, praznovanje; skrbi me odklop od resničnosti. Božič je v resnici takrat, ko Jezus postane stvaren, resničen.

Seveda so v božični zgodbi še vedno angeli, pastirji, novorojeni otrok, ki bo postal kralj, morda osliček in zvezda repatica. Ostalo so nepotrebni posladkani dodatki.

So pa tudi stvari, ki so običajno zamolčane. Marija je najstniška mamica in o njenem otroku govorijo, da je nezakonski. Jožef in Marija sta brezdomca, klošarja in verjetno brez prebite pare.

• Prisiljena sta bežati za golo preživetje in postaneta begunca zaradi Herodovega Ijubosumja in strahu. Ta isti Herod z največjo lahkotnostjo pokolje skupino majhnih betlehemskih otrok, da bi si tako ohranil svoj politični položaj. Revščina, škandal, brezdomstvo, nesprejemanje, begunstvo, krutost do nedolžnih otrok – vse to zelo diši po današnjem resničnem položaju v svetu. Če povemo celotno zgodbo, to ni več pravljica za otroke.

• To je zgodba o Jezusu. Imenujejo ga Emanuel, Bog z nami, z nami deli muke in utrujenost, z nami živi v temi nesprejemanja in bolečine in hkrati s svojim življenjem in učenjem kaže na božjo resnico in slavo. Postal je kralj, resnični kralj, a njegova krona je bila iz trnja, njegovo ogrinjalo je bilo popljuvano, njegov prestol je bil lesen križ za zločince.

• Večina njegovih podanikov so bili Ijudje z roba družbe, revni, trpeči in žalostni. Vplivne osebe so ga zavrgle, duhovniki so ga prekleli, močni so ga obsodili. Vendar je zmagal, skupaj z Očetom, ker ga smrt ni mogla vkleniti. Vstal je od mrtvih, se prikazal učencem in se še vedno razodeva tistim, ki ga iščejo v sedanjosti.

• Tako je vsa božična skrivnost obsežena v besedi Emanuel. Bog z nami, Bog na naši strani, Bog s človeškim obrazom, Bog, ki trpi z nami in za nas, Bog, ki nas pozna po imenu.
• Bog ni božiček, ki živi odmaknjeno življenje na severnem polu in nas enkrat na leto razveseli s svojim prihodom in se naslednje jutro že spet vrne v svojo kočo. Dva tisoč let ni zmanjšalo sijajnosti čudeža, slava se ni zmanjšala. Ta Jezus v hlevčku je naš Emanuel, naš Odrešenik, naš brat in prijatelj, naš Gospod in Bog.

Tako smo tudi mi del te nikoli končane zgodbe o resnici in slavi Besede, ki je postala meso.

• Naša srca so lahko zaprta vrata gostiln in prenočišč ali pa jasli, v katere bo položen Jezus. Lahko smo pastirji, ki veselo tečejo pozdravit otroka, duhovniki, ki vse skupaj zavrnemo kot le še en izbruh verske blaznosti, ali pa kot Herod, ki na Jezusa gleda kot na grožnjo, ki jo mora odpraviti. Jezusovemu rojstvu se lahko približamo z utrujenim cinizmom odraslih ali z otroško odprtostjo in s čudenjem.

 

 

•  Potrebujemo otroško srce

Da bi božič zares čudežno deloval, potrebujemo otroško srce in otroške oči. Jezus je rekel, če ne postanemo kakor otroci, ne pridemo v božje kraljestvo. Božič je za otroke vseh starosti.

Samo otrok lahko gleda v svetlo zvezdo repatico, ne da bi pomežiknil, le otrok lahko sliši mrzle besede »ni prostora« znova in znova, ne da bi obupal ali se jezil. Le otrok lahko vstopi v hlevček, ne da bi se zgražal. Le otrok lahko sliši angele in teče v Betlehem, da bi počastil Boga. Gospod, pomagaj mi biti otrok ta božič.

• Odrasli povejte to božično zgodbo svojim otrokom. Povejte jo večkrat, povejte jo v celoti. Izkoristite letošnji advent, da boste pričakali Jezusovo rojstvo kot Marija, v miru, veselju. Ko se boste zbrali pri nedeljskem kosilu, prižgite sveče na adventnem venčku in molite. Molite skupaj z otroki. Okrasite stanovanje, zasujte se z darili, praznujte v veselju, in Jezus, Emanuel, naj bo z vami.

 

Vir: Catholic.net