Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 16. nedeljo med letom

V odlomku te nedelje evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem obisku v hiši Marte in Marije, Lazarjevima sestrama (prim. Lk 10, 38-42). Sprejmeta ga, in Marija se usede k njegovim nogam, da bi ga poslušala. Odložila je to, kar je počela, da bi bila Jezusu blizu, saj noče preslišati nobene njegove besede. Vse je potrebno odložiti, ko pride On in nas v našem življenju obišče, saj sta njegova navzočnost in njegova beseda pred vsakršno drugo stvarjo.

1 Mz 18,1-10

Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je od vhoda v šotor tekel naproti in se jim priklonil do tal. Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo, prosim, malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Prinesem tudi grižljaj kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste dalje. Saj ste zato prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

Abraham je nato pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice moke, bele moke, zamesi in speci podpepelnike!« Potem je Abraham tekel h govedu. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu, ki ga je hitro pripravil. Vzel je maslo in mleko ter tele, ki ga je dal pripraviti, in vse to postavil prednje. Potem je stal pri njih pod drevesom, ko so jedli.

Tedaj so mu rekli: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« Potem je rekel: »Gotovo se vrnem k temi čez leto ob tem času, in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim.

Kol 1,24-28

Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave. Kajti njega oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu.

Lk 10,38-42

Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena po imenu Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela z obilno strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril in rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin pravi: »Marta je z velikodušno gostoljubnostjo sprejela Kristusa v svojo hišo. To je res veliko delo, saj je pripravljala obed za Svetega nad svetimi in za njegove učence. Marija pa se je hranila s pravičnostjo in resnico Jezusa, ki je kruh življenja.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Kristusovo telo potrebuje poslušalce in delavce Božje besede.« Sv. Efrem Sirski razlaga: »Lahko bi sklepali, da je bila Martina ljubezen bolj goreča kot Marijina, saj je bila pripravljena streči mu, še preden je prišel in je bila ona, ki mu je prva tekla naproti, ko je prišel obudit Lazarja od mrtvih.« Sv. Janez Kasijan pravi: »S tem, ko je Jezus pohvalil Marijo, ni kritiziral Marto, temveč je samo pojasnil, da je služenje telesu le prehodno, medtem ko je poslušanje Božje besede večno.« Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720).

Misli Benedikta XVI.

Na severni polovici zemeljske oble smo že skoraj sredi poletja. To je obdobje, ko ni šole in ima večina počitnice. Manj je tudi pastoralnih dejavnosti po župnijah. Torej je resnično ugoden čas, da postavimo na prvo mesto to, kar je v življenju resnično pomembno, prisluhniti Gospodovi Besedi. Na to nas spominja evangelij današnje nedelje preko znamenitega dogodka, ki ga pripoveduje sveti Luka (Lk 10,38-42), ko je Jezus obiskal hišo Marte in Marije.

Marta in Marija sta sestri, ki imata tudi brata Lazarja, vendar ta v tem dogodku ni omenjen. Jezus je šel skozi vas, pravi besedilo, in Marta ga je sprejela v svojo hišo (prim Lk 10,38). Iz te podrobnosti lahko razberemo, da je Marta starejša in da ona v hiši gospoduje. Kajti, ko se je Jezus usedel, je Marija sedla k njegovim nogam ter ga poslušala, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo, sicer potrebno za takšnega izrednega Gosta. Kot da bi imeli ta prizor pred očmi: ena sestra se prezaposlena suče okoli, druga pa je kot zamaknjena od Učiteljeve prisotnosti ter njegovih besed. Marta čez nekaj časa, očitno užaljena, ne zdrži več in protestira, si dovoli kritizirati Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Marta celo želi poučiti Učitelja samega! Jezus pa ji popolnoma miren odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42). Kristusova beseda je zelo jasna. Nikakor ne omalovažuje dejavnega življenja, tudi ne velikodušne gostoljubnosti, pač pa samo jasno poudari, da je eno, ki je resnično potrebno in to je, poslušati Gospodovo Besedo, saj je ravno v tem trenutku Gospod tam, navzoč v Osebi Jezusa Kristusa! Vse drugo bo minilo in nam bo odvzeto, le Božja Beseda je večna in daje smisel našemu vsakodnevnemu delovanju.

Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720). Svetniki so torej imeli globoko življensko izkušnjo povezanosti med molitvijo in delovanjem, med popolno ljubeznijo do Boga ter ljubeznijo do bratov in sester. Sveti Bernard, ki je zgled usklajenosti med kontemplacijo in delavnostjo, je v knjigi De consideratione, naslovljeni na papeža Evgenija III., v kateri mu je ponudil nekaj razmišljanj o njegovi službi, vztrajal pri nujnosti notranje zbranosti, molitve, da bi se s tem lahko ubranil pred nevarnostmi pretiranega aktivizma, ne glede na stanje v katerem se znajde in ne glede na to kakšno nalogo opravlja. Sveti Bernard zatrjuje, da pretirana zaposlenost, neustavljivi ritem življenja, pogosto vodi v otrditev srca in otežuje duha (prim. De consideratione II., 3).

To je tudi za nas danes dragocen opomin, saj smo navajeni vrednotiti vse z merili produktivnosti in učinkovitosti. Brez zveste vsakodnevne molitve se naše delovanje izprazni, izgubi dušo, se skrči na preprost aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne. V krščanskem izročilu obstaja lepa molitev, ki se jo moli pred vsakim dejanjem in se glasi takole: »Actiones nostras, quæsumus, Domine, aspirando præveni et adiuvando prosequere, ut cuncta nostra oratio et operatio a te semper incipiat, et per te coepta finiatur«, in v prevodu: »Navdihuj naša dejanja, Gospod, in jih spremljaj s svojo pomočjo, da bo tako, imelo vse naše govorjenje in delovanje vedno v tebi svoj začetek in v tebi svojo dopolnitev«. Vsak korak v našem življenju, vsako dejanje, tudi dejanje Cerkve, je potrebno storiti pred Bogom, v luči njegove Besede.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2013
Današnji odlomek je o Marti in Mariji. Kdo sta ti dve ženi? Marta in Marija sta Lazarjevi sestri, Gospodovi sorodnici in njegovi zvesti učenki, ki prebivata v Betaniji. Sveti Luka to takole opisuje: Marija je ob Gospodovih nogah poslušala ‘njegovo besedo’, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo (prim. Lk 10, 39-40). Obe sta sprejeli Gospoda, ki je šel mimo, a vsaka na drugačen način. Marija je sedla k Jezusovim nogam in ga poslušala, medtem ko je Marto popolnoma prevzela priprava, da se je vsa obremenjena obrnila na Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Jezus pa jo blago pograja: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. t« (Lk 10,40-41).

Kaj želi reči Jezus s tem? Kaj je tisto le eno, ki je potrebno? Najprej je potrebno razumeti, da ne gre za nasprotje dveh drž, to je poslušanja Gospodove besede, kontemplacije in konkretnega služenja bližnjemu. To nista nasprotujoči si drži, temveč nasprotno, sta dva vidika, oba bistvena za naše krščansko življenje. Vidika, ki ju ne smemo nikoli ločiti, ampak živeti v globoki povezanosti in skladnosti. Zakaj je bila torej Marta, čeprav blago, pa vendar pograjana. Zato, ker je imela za bistveno samo to, kar je počela, preveč jo je jo prevzelo in zaposlilo to, kar mora ‘storiti’. Pri kristjanu dela služenja in dejavne ljubezni niso nikoli ločena od glavnega vira našega delovanja, torej od poslušanja Gospodove Besede, ‘biti’ kot Marija, v drži učenca ob Jezusovih nogah. Zaradi tega je bila Marta pograjana.

Tudi v našem krščanskem življenju, dragi bratje in sestre, sta molitev in delovanje globoko povezana. Molitev, ki ne vodi h konkretnemu dejanju do revnega, bolnega, pomoči potrebnega brata, brata, ki je v težavah, je nerodovitna ter nepopolna. Prav tako pa tudi v cerkenem delovanju, če je pozornost usmerjena le na ‘delati’ in je težišče na stvareh, opravilih, strukturah in se pozabi na Kristusa, kot središče vsega ter ni časa za pogovor z njim v molitvi, obstaja veliko tveganje, da služimo samim sebi in ne Bogu, ki je navzoč v pomoči potrebnem bratu. Sveti Benedikt je povzel stil življenja, ki ga je nakazal svojim menihom, z dvema besedama: ‘ora et labora’, ‘moli in delaj’. Iz kontemplacije, iz močnega prijateljskega odnosa z Gospodom se poraja sposobnost živeti in prinašati Božjo ljubezen, njegovo usmiljenje in nežnost drugim. Tudi naše delo, ki ga opravljamo pomoči potrebnemu bratu, naše delo dejavne ljubezni, ko opravljamo dela usmiljenja, nas vodijo h Gospodu, saj namreč gledamo v pomoči potrebnem bratu in sestri Gospoda samega.

Prosimo Devico Marijo, ki je Mati poslušanja ter služenja, naj nas uči premišljevati v našem srcu Besedo njenega Sina ter zvesto moliti, da bomo vedno bolj pozorni na potrebe bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 17. julij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka opisuje o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem vstopil v neko vas ter bil sprejet v hišo dveh sester: Marte in Marije (prim. Lk 10,38-42). Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo (prim. v. 39), medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari in je v nekem trenutku rekla Jezusu: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« (v. 40). Jezus ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (vv. 41-42.

S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki, Marta tvega in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti, dobro si zapomnite to besedo, prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, s njegovim srcem bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posediš tja, ti pa delaš naprej, on je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet. Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Če gremo molit pred križ, govorimo, govorimo, govorimo…, ne slišimo Jezusa. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: »Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?« Gost kot kamen. Da bi ga sprejeli ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.«

Če jo tako razumemo, postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Dejansko je vedno več zavetišč in gostišč, vendar pa se ne vedno v teh okoljih udejanja tista prava gostoljubnost. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved. Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: »Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga zapravite, da prisluhniti vašim otrokom, starim staršem, ostarelim.« »Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!« »Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne!« Poslušati. Prosim vas, naučite se poslušati ter posvetite jim več časa. V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

Devica Marija, Mati poslušanja ter nagle postrežbe, naj nas pouči, da bomo sprejemali in bili gostoljubni do naših bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! V odlomku te nedelje evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem obisku v hiši Marte in Marije, Lazarjevima sestrama (prim. Lk 10, 38-42). Sprejmeta ga, in Marija se usede k njegovim nogam, da bi ga poslušala. Odložila je to, kar je počela, da bi bila Jezusu blizu, saj noče preslišati nobene njegove besede. Vse je potrebno odložiti, ko pride On in nas v našem življenju obišče, saj sta njegova navzočnost in njegova beseda pred vsakršno drugo stvarjo. Gospod nas vedno preseneti. Ko ga začnemo zares poslušati, se oblaki razkadijo, namesto dvomov pride resnica, strahov vedrina in različne življenjske situacije se postavijo na pravo mesto. Gospod vedno ko pride, postavi na pravo mesto stvari, tudi nam.

V tem prizoru Marije iz Betanije ob Jezusovih nogah sv. Luka pokaže molečo držo molivca, ki zna biti ob Učiteljevi navzočnosti tako, da ga posluša in se uskladi z Njim. Gre za to, da se čez dan ustavimo, se zberemo v tišini kakšno minuto, da napravimo prostor Gospodu, ki »pride mimo« in najdemo pogum ter ostanemo malo »na samem« z Njim, da se potem z večjo vedrino in učinkovitostjo vrnemo k vsakdanjim stvarem. S tem, ko je pohvalil Marijino držo, ki si je »izvolila boljši del«, se zdi, da Jezus ponavlja vsakemu od nas: »Ne pusti se potegniti za seboj stvarem, ki jih je potrebno delati, ampak najprej prisluhni Gospodovemu glasu, da boš dobro opravil naloge, ki ti jih daje življenje«.

Potem je še druga sestra, Marta. Sv. Luka pravi, da je ona gostila Jezusa (prim. v. 38). Morda je bila Marta starejša od sestre, tega ne vemo, prav gotovo pa je ta žena imela karizmo za gostoljubnost. Kajti, ko je Marija poslušala Jezusa, je bila ona zaposlena s številnimi opravili. Zato ji je Jezus rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« (v. 41). S temi besedami On prav gotovo ne namerava obsoditi drže služenja, temveč pretirano skrb, s katero ga včasih doživljamo. Tudi mi imamo zaskrbljenosti kot sv. Marta in po njenem zgledu si zastavimo to, da se bo po naših družinah in po naših skupnostih živel čut za gostoljubje, za bratstvo in se bo lahko vsakdo počutil »doma«, še posebej mali in revni, ko trkajo na vrata.

Današnji evangelij nas torej spominja, kako je modrost srca ravno v tem, da znamo vključevati skupaj obe drži, tako kontemplacijo kot akcijo. Marta in Marija nam v tem kažeta pot. Če želimo z veseljem uživati življenje, moramo združevati ti dve drži: po eni strani biti »ob Jezusovih nogah«, da mu prisluhnemo, ko nam razlaga skrivnost vsake stvari; po drugi strani pa biti urni in pripravljeni za gostoljubnost, ko gre On mimo ter trka na naša vrata v obličju prijatelja, ki potrebuje trenutek počitka in bratstva. Za to je potrebna ta gostoljubnost.

Naj nam Sveta Marija, Mati Cerkve podari milost ljubiti in služiti Bogu ter bratom z rokama Marte ter s srcem Marije, da bomo vedno v drži poslušanja Kristusa lahko bili obrtniki miru in upanja. To je zanimivo, s tema držama bomo obrtniki miru in upanja.

Otroci nas potrebujejo – začetek dobrodelne akcije Karitas

Otroci nas potrebujejo – začetek dobrodelne akcije Karitas za pomoč s šolskimi potrebščinami za 13.000 socialno ogroženih otrok v Sloveniji

Slovenska karitas začenja z dobrodelno akcijo Otroci nas potrebujejo, ki je namenjena zbiranju finančnih sredstev za pomoč s šolskimi potrebščinami za 13.000 socialno ogroženih otrok. Istočasno pričenja z zbiranjem prošenj socialno ogroženih družin za pomoč v prihodnjem šolskem letu. Neposredna pomoč bo v juliju in avgustu realizirana v obliki paketov šolskih potrebščin ali bonov oz. naročilnic za nakup delovnih zvezkov in šolskih potrebščin.

V lanski vseslovenski dobrodelni akciji Otroci nas potrebujejo smo do konca leta zbrali 213.078,11 EUR. Tudi letos prav vse lepo vabimo k sodelovanju.

Darovi se zbirajo na:

Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, sklic: SI 00 362, namen: Otroci nas potrebujejo.

Zgibanke s položnico so na voljo tudi po vseh župnijah.    

Darujete lahko tudi s poslanim sporočilom SMS s ključno besedo ZVEZEK5 na 1919 in prispevali boste 5 EUR za šolske potrebščine.

Zvezki se zbirajo v vseh papirnicah Office&More in galanterijah Bags&More, kjer je do konca julija mogoče po polovični ceni kupiti in darovati kvaliteten zvezek.

V maju je po osnovnih šolah potekala akcija Pokloni zvezek, v kateri so osnovnošolci in otroci iz vrtcev

zbirali zvezke za socialno ogrožene otroke. S sodelovanjem se je odzvalo 265 osnovnih šol in 102 vrtca. Zbrani zvezki, skupaj z lepimi mislimi otrok na posebnih razglednicah, v teh dneh že prihajajo na škofijske Karitas. Pomoči potrebni otroci jih bodo prejeli skupaj z ostalo pomočjo.

Podrobnosti o pomoči

Zbrane šolske potrebščine in sredstva iz dobrodelne akcije Otroci nas potrebujejo bo Karitas avgusta razdelila socialno ogroženim družinam s šoloobveznimi otroki. Neposredna pomoč bo realizirana v obliki paketov šolskih potrebščin ali bonov oz. naročilnic za nakup delovnih zvezkov in šolskih potrebščin.

Družine v stiski se po pomoč glede šolskih potrebščin lahko obrnejo na najbližjo Karitas v svojem kraju. Vse informacije so na voljo tudi na škofijskih Karitas v Celju, Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Kopru in Murski Soboti. Podatki na http://www.karitas.si/kontakt/.

Ocenjujemo, da bo letos pomoč potrebovalo več kot 13.000 socialno ogroženih osnovnošolcev, saj glede na prošnje povezanih s šolo, ki že prihajajo na župnijske Karitas. Karitas sicer v Sloveniji pomaga več kot 20.000 družinam z otroki. Številni starši, ki komaj shajajo iz meseca v mesec, se poleg drugih materialnih stisk ob koncu šolskega leta znajdejo v še večjih težavah. Njihovi otroci v juniju prejmejo sezname šolskih potrebščin, ki jih morajo čez poletje kupiti za naslednje šolsko leto. Samo za najnujnejše in obvezne šolske potrebščine za enega otroka v drugi ali tretji triadi potrebujejo več kot 200 EUR.      

Številne družine, ki so v materialnem pomanjkanju ali na robu svojih finančnih zmožnosti, se po pomoč obrnejo na Karitas. Starši imajo nemalokrat nizko plačo ali negotovo zaposlitev, pogosto jih spremljajo zdravstvene težave in nesreče. Še posebej so v stiski enostarševske družine ali tiste z več osnovnošolci. Nakup šolskih potrebščin pred novim šolskim letom presega njihove zmožnosti. V sodelovanju z osnovnimi šolami socialno ogroženim otrokom pomagamo z boni za delovne zvezke, zbranimi zvezki in torbami ter paketi šolskih potrebščin. Z učno pomočjo, plačilom položnic za različne dejavnosti in prehrano in plačilom prevoza za dijake pomagamo med celotnim šolskim letom. Otrokom pomagamo tudi ob bolezni, s preventivnimi dejavnostmi in letovanji.

V letu 2021 je na Karitas pomoč s šolskimi potrebščinami prejelo 12.950 otrok. Skupna pomoč s šolskimi potrebščinami in pri plačilu položnic za šolo je v lanskem letu v celotni mreži Karitas znašala več kot 477.710,00 EUR. Od tega se je v lanski vseslovenski dobrodelni akciji Otroci nas potrebujejo do konca leta zbralo 213.078,11 EUR, ostalo so zbrale župnijske Karitas. Del sredstev je prispevala tudi FIHO (Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij).

Razveseljivo je, da nekatere šole pomagajo s šolskimi skladi. To velja predvsem za občine z boljšim socialno-ekonomskim stanjem. V zadnjih letih je k pomoči s šolskimi potrebščinami za prvo triado OŠ pristopila tudi država. Pomoč je mogoče pridobiti na CSD, vendar le v okviru dveh izrednih pomoči, ki jih družine koristijo tudi za kurjavo in druge izredne stroške med letom. Še vedno je pomoč veliko premajhna. Mnogi iz nje izpadejo in se obrnejo na Karitas.

Poleg šolskih potrebščin za 12.950 otrok je v letu 2021 1.684 otrok prejelo denarno pomoč pri plačilu prehrane in obšolskih dejavnosti. V Botrstva Karitas je bilo vključenih več kot 450 otrok. V sklopu dela župnijskih Karitas so otroci vključeni tudi v obdarovanja, delavnice, družabne dogodke in centre za mlade in otroke. Skupna vrednost navedenih programov je v letu 2021 znašala 837.659,26 EUR. V različne programe Karitas je bilo skupaj vključenih 21.900 otrok in dijakov. Zaradi epidemije so bili številne delavnice in drugi dogodki v živi omejeni. Večji del vključevanja je potekal prek spleta. Sredstva za izvedbo programov so bila večinoma zbrana v dobrodelnih akcijah, večji del pa je prispevala tudi FIHO.

Otrokom želimo, da bi kot odrasli živeli ustvarjalno in dostojno. Z znanjem, pridobljenimi navadami in spretnostmi ter zaupanjem vase bodo v prihodnosti lahko poskrbeli za svoje življenje in v polnosti razvili svoje sposobnosti. Izobrazba je največja popotnica za lepšo in dostojno prihodnost.

Otroci nas potrebujejo, potrebujejo našo podporo za novo šolsko leto. Hvala!

Peter Tomažič

generalni tajnik Slovenske karitas

Procesija sv. Rešnjega telesa in krvi v župniji Trnje

Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja. V župniji Trnje smo ta praznik počastili s procesijo to nedeljo.

 

 

 

 

 

Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

Vidiki zakramenta evharistije

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,[1] njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.[2] Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci.[3] Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

Vir: RKC

 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za nedeljo Svete Trojice

Danes na praznik Svete Trojice nam Janezov evangelij predstavi odlomek dolgega Jezusovega poslovilnega govora, ki ga je imel malo pred trpljenjem. V tem odlomku On razloži globlje resnice o sebi, torej tudi opiše odnos med Jezusom, Očetom in Svetim Duhom. Jezus ve, da je blizu uresničitev Očetovega načrta, ki se bo dopolnil z njegovo smrtjo in vstajenjem. Zaradi tega želi dati svojim gotovost, da jih ne bo zapustil, saj bo njegovo poslanstvo nadaljeval Sveti Duh.

Prg 8,22-31

Gospod me je imel v začetku svojega stvarstva,
pred svojimi pradavnimi deli.
Od vekomaj sem bila zasnovana,
od začetka, preden je nastala zemlja.
Ko še ni bilo pravodovja, sem bila rojena,
ko še ni bilo studencev, polnih vodá.
Preden so bile utrjene gore,
pred hribi sem bila rojena.
Ko še ni naredil zemlje in polja,
ne prvin zemeljskega kroga,
ko je utrjeval nebo, sem bila tam;
ko je s črto označil obok nad pravodovjem,
ko je zgoraj krepil oblake,
ko je utrjeval studence pravodovja,
ko je morju določal svoj sklep,
da vode ne prestopijo njegovega ukaza,
ko je urejal temelje zemlje,
sem bila ob njem stanovitna.
Dan na dan sem bila njegovo veselje;
igrala sem se pred njim ves čas;
igrala sem se na njegovem zemeljskem krogu
in moje veselje je pri človeških otrocih.

Ps 8

Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«
Ps 8,4-5.6-7.8-9

Ko občudujem nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih nanj pritrdil,
se sprašujem, kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ.
Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Narédil si ga le malo nižjega od angelov,
s slavo in častjo si ga ovenčal.
Nad dela svojih rok si ga postavil,
vse si polóžil pod njegove noge.
Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Vse ovce in govedo,
in tudi živali na polju,
ptice neba in ribe morjá,
vse, kar se giblje po morskih stèzah.
Odpev: »Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!«

Rim 5,1-5

Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Jn 16,12-15

Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici, ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in prihodnje reči vam bo oznanjal. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel, da iz mojega jemlje in bo vam oznanjal.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin v knjigi o Trojici današnji odlomek razlaga takole: »Sveti Duh sam zadostuje za našo blaženost, ker je neločljiv od Očeta in Sina. V Božji podobi je vse, kar ima Oče Sinovo, ki pravi: ‘Vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje’, v podobi služabnika pa nauk ni njegov, temveč tistega, ki ga je poslal. Kot človek ni zmožen dati tega. Iz tega je treba razumeti, da daje kot Bog in kot enak Očetu. O Duhu je rečeno, da ne govori samo od sebe, ker izhaja iz Očeta. Ker pa je Sin od Očeta in ker Sveti Duh izhaja iz Očeta, zakaj potem obeh ne imenujemo sin in zakaj za oba ne rečemo, da sta rojena, ampak je samo Sin edinorojeni, Sveti Duh pa ni ne sin ne rojen. Sin, ki ga je Oče poveličal, ni manjši od Očeta. Pa saj ga poveličuje tudi Sveti Duh; je mar tudi on večji od Sina? Če pa Sveti Duh zato poveličuje Sina, ker bo iz Sinovega jemal, in če zato jemlje iz njegovega, ker je vse, kar ima Oče, njegovo, je jasno, da poveličuje Sina Oče, ko Sina poveličuje Sveti Duha. Iz tega spoznamo, da je vse, kar ima Oče, ne le Sinovo, ampak tudi Svetega Duha, ker more Sveti Duh poveličati Sina, ki ga poveličuje Oče.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa takole moli k Sveti Trojici: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627).

Misli Benedikta XVI.

Po velikonočnem času, ki se je zaključil prejšnjo nedeljo z binkoštmi, se v bogoslužju vračamo v čas med letom. To nikakor ne pomeni, da si sedaj lahko kristjani manj prizadevamo, nasprotno, potem ko smo po zakramentih vstopili v božje življenje, smo poklicani biti vsak dan odprti za delovanje milosti, s katero napredujemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Današnja nedelja Svete Trojice v nekem smislu povzema Božje razodetje, ki se je zgodilo v velikonočnih skrivnostih: v Kristusovi smrti in v vstajenju, v njegovem vnebohodu na Očetovo desnico ter v izlitju Svetega Duha. Človeški razum in govorica sta dejansko ne prikladna za razlago odnosov, ki obstajajo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Kljub temu pa so cerkveni očetje skušali orisati skrivnost Troedinega Boga tako, da so jo živeli z globoko vero.

Sveta Trojica začne namreč prebivati v nas na dan svetega krsta. »Jaz te krstim«, reče krstitelj »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. Božjega imena, v katerem smo krščeni, se spomnimo vsakič, ko naredimo znamenje križa. Teolog Romano Guardini je o znamenju križa zapisal: »Pred molitvijo ga naredimo zato, da nas duhovno uredi; usmeri misli, srce in hotenje na Boga. Po molitvi, da ostane v nas to, kar nam je Bog podaril.. Tako objame vse bitje, telo in dušo… ter postane vse posvečeno v imenu Troedinega Boga«.

V znamenju križa in v imenu živega Boga je oznanilo, ki poraja vero ter navdihuje molitev. Kakor v evangeliju Jezus obljublja apostolom: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13), se to dogaja v nedeljskem bogoslužju, ko duhovniki teden za tednom delijo kruh Besede in evharistije. Tudi sveti arški župnik je na to spominjal svoje vernike: »Kdo je sprejel vašo dušo ob vstopu v življenje? Duhovnik. Kdo jo hrani in ji daje moč za njeno potovanje? Duhovnik. Kdo jo pripravlja za prihod pred Boga, jo končno umije v krvi Jezusa Kristusa? Duhovnik! Da, duhovnik, vedno duhovnik« (Pismo ob začetku leta duhovnikov).

Dragi prijatelji, vzemimo za svojo molitev sv. Hilarija iz Poitiersa: »Ohrani nedotaknjeno pravo vero, ki je v meni in mi daj vse do zadnjega diha ta isti glas moje vesti, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal pri svojem ponovnem rojstvu, ko sem bil krščen v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (De Trinitate, XII, 57, CCL 62/A, 627). Kličimo Blaženo Devico Marijo, prvo stvaritev, v kateri je v polnosti prebivala Sveta Trojica, in jo prosimo za njeno varstvo, da bomo lahko dobro nadaljevali svoje romanje.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 26. maj 2013
Danes je nedelja Svete Trojice. Luč velikonočnega časa ter binkošti v nas vsako leto obnavlja veselje in čudenje vere. Iz tega spoznamo, da Bog ni nekaj bežnega, naš Bog ni Bog spray, je konkreten ne abstrakten in se imenuje: ‘Bog je ljubezen.’. To ni neka sentimentalna, čustvena ljubezen, temveč ljubezen Očeta, ki je vir vsakega življenja, ljubezen Sina, ki je umrl na križu in vstal, ljubezen Svetega Duha, ki prenavlja človeka in svet. Ko pomislimo na to, da je Bog ljubezen, je to za nas dobro, saj nas uči ljubiti ter podarjati se drugim tako, kakor se je Jezus podaril nam in hodi z nami. Jezus hodi z nami po poti življenja.

Sveta Trojica ni proizvod človeškega razmišljanja, ampak je obličje, s katerim se je Bog sam razodel in sicer ne od zgoraj s katedre, temveč s tem, da hodi skupaj s človeštvom. In Jezus nam je razodel Očeta ter nam je obljubil Svetega Duha. Bog je hodil skupaj s svojim ljudstvom skozi zgodovino Izraelskega ljudstva in Jezus hodi vedno z nami ter nam je obljubil Svetega Duha, ki je ogenj in nas uči vse to, česar mi ne vemo, saj nas od znotraj vodi tako, da nam daje dobre misli in navdihe.

Danes ne hvalimo Boga zaradi kakšne posebne skrivnosti, temveč zaradi Njega samega, ‘zaradi njegove neizmerne slave’, kakor pravi bogoslužna pesem. Hvalimo ga in se mu zahvaljujemo, ker je Ljubezen in ker nas vabi vstopiti v objem njegovega občestva, ki je večno življenje.

Našo hvalnico izročimo v roke Device Marije. Ona, ki je najponižnejša med ustvarjenimi bitji, je zaradi Kristusa že prispela na cilj zemeljskega romanja, je že v slavi Svete Trojice. Zato nam Marija, naša Mati, sveti kot znamenje gotovega upanja, saj je mati upanja na naši poti. Na naši poti je ona mati upanja in je mati, ki nas tolaži in je mati, ki nas spremlja na naši poti.

Angel Gospodov, nedelja, 22. maj 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na praznik Svete Trojice nam Janezov evangelij predstavi odlomek dolgega Jezusovega poslovilnega govora, ki ga je imel malo pred trpljenjem. V tem odlomku On razloži globlje resnice o sebi, torej tudi opiše odnos med Jezusom, Očetom in Svetim Duhom. Jezus ve, da je blizu uresničitev Očetovega načrta, ki se bo dopolnil z njegovo smrtjo in vstajenjem. Zaradi tega želi dati svojim gotovost, da jih ne bo zapustil, saj bo njegovo poslanstvo nadaljeval Sveti Duh. Sveti Duh bo nadaljeval Jezusovo poslanstvo, bo vodil Cerkev naprej v Jezusovem poslanstvu.

Jezus namreč razodeva, v čem je njegovo poslanstvo. Predvsem nas bo Sveti Duh vodil k številnim rečem, ki jih ima Jezus sam še za povedati (prim. Jn 16,12). Ne gre za nove ali posebne nauke, ampak za polno razumevanje vsega tega, kar je Sin slišal pri Očetu in je dal spoznati učencem (prim. v. 15). Duh nas namreč vodi v nove bivanjske okoliščine s pogledom usmerjenim na Jezusa, istočasno pa odprtim za dogodke in prihodnost. On nam pomaga hoditi skozi zgodovino trdno zakoreninjeni v evangeliju in tudi z dinamično zvestobo svojim izročilom ter običajem.

Skrivnost Trojice pa govori tudi o nas, o našem odnosu z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Saj nas je po krstu Sveti Duh vstavil v srce in v življenje samega Boga, ki je občestvo ljubezni. Bog je ‘družina’ treh oseb, ki se ljubijo tako močno, da so eno. Ta ‘božanska družina’ pa ni zaprta sama vase, temveč je odprta, si podeljuje med sabo med stvarjenjem, v zgodovini in je vstopila v svet ljudi, da bi vse poklicala, da bi se ji pridružili. Trinitarično obzorje občestva nas vse zajema ter nas spodbuja, da živimo v ljubezni in bratski podelitvi v gotovosti, da kjer je ljubezen, tam je Bog.

To da smo ustvarjeni po podobi in sličnosti Boga občestva nas kliče k razumevanju nas samih kot bitij v odnosu ter da živimo medsebojne odnose v medsebojni solidarnosti in ljubezni. Takšni odnosi naj bi bili v igri predvsem po naših cerkvenih skupnostih, da bo vedno bolj jasna podoba Cerkve kot ikone Trojice. V igri naj bi bili tudi med kakršnim koli drugim družbenim odnosom, tako v družinah kot v prijateljstvih na področju dela. To so konkretne ponujene nam priložnosti za ustvarjanje vedno bolj človeško bogatih odnosov, sposobnih medsebojnega spoštovanja in ljubezni.

Praznik Svete Trojice nas vabi k prizadevanju med vsakdanjimi dogodki, da bomo kvas občestva, tolažbe in usmiljenja. Pri tem poslanstvu pa nas podpira moč, ki nam jo Sveti Duh daje. Ta ozdravlja meso ranjenega človeštva zaradi krivičnosti, nadvlade, sovraštva in pohlepa. Devica Marija je v svoji ponižnosti sprejela Očetovo voljo in je spočela Sina po delovanju Svetega Duha. Naj nam Ona, ogledalo Svete Trojice pomaga poživiti našo vero v trinitarično skrivnost in jo udejanjiti z izbirami te držami ljubezni in edinosti.

CAMERINO, sveta maša, nedelja, 16. junij 2019
»Kaj je človek, da se ga spominjaš?«, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki so zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari »ne moremo nositi« (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, neglede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki »ne osramoti« (Rim 5,5), ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni, smo nagnjeni  k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov »naredili gnezdo«. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu.

Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži odznotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi.

Dragi bratje in sestre, danes sem prišel, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino, saj smo tvoji otroci, »Bog vse tolažbe« (2Kor 1,3).

Slovesni praznik binkošti

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo letos praznovali v nedeljo, 5. junija 2022, bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas.

Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.[2]

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.[3]

Sveti Duh in nova evangelizacija
Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.[4]

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.[5]

Izraz binkošti in cerkveno leto
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz ‘der fünfzigste Tag’ (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste’ (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.


[1] Apd 2,1–11: Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Kreni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!
Jn 20,19–23: Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
[2] Prim. C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 524.
[3] Prim. C. Sorč, n. d., 525.
[4] Prim. C. Sorč, n. d., 587.
[5] Prim. C. Sorč, n. d., 587.

Vir: RKC

Papež Frančišek: Cerkev ni carina, ampak Božje ljudstvo, ki ga vodi Sveti Duh

Sveti oče je udeležencem plenarnega zasedanja Papeške komisije za Latinsko Ameriko, ki poteka od 24. do 27. maja, poslal video sporočilo. V njem je med drugim poudaril, da sinodalnost brez občestvenosti lahko postane cerkveni populizem. Prav tako je spomnil, da smo soodgovorni za skupno dobro in svetost Cerkve.

Sveti oče je najprej spregovoril o »občestvenosti« in »soudeležbi«, ki sta ključnega pomena za razumevanje in udejanjanje sklepov III. generalne konference latinskoameriških škofov v Puebli, tako kot je bil koncept »pastoralnega spreobrnjenja« v središču pozornosti IV. generalne konference v Santu Domingu in V. generalne konference v Aparecidi. Papež se je v sporočilu zaustavil predvsem ob sinodalni poti: le-ta po njegovih besedah ni nova, vendar pa potrebuje nov zagon, ki je mogoč s tem, da se prisluhne Svetemu Duhu in se mu da prostor.

Ponovno se naučiti hoditi skupaj, po sledeh koncila

Sveti oče je nadalje dejal, da je sinodalna pot, ki je bila značilna za prvo Cerkev, v latinski Cerkvi izginila, medtem ko so jo vzhodne Cerkve ohranile. Pavel VI. jo je ponovno uvedel ob koncu drugega vatikanskega koncila, ko je ustanovil tajništvo škofovske sinode. Začetek tega procesa, v katerem se nahaja Cerkev, je papež Frančišek primerjal z otrokom, ki dela majhne, plahe in včasih tudi nerodne korake, ko se uči hoditi. Dejal je, da gre za sposobnost, ki jo je treba ponovno pridobiti: ob tem po eni strani odkrivamo svojo majhnost, po drugi strani pa dejstvo, da je ta priložnost ugoden čas (veliki kairós), ki ga je potrebno izkoristiti za polno »osebno in pastoralno spreobrnjenje«. Ta vidik po besedah svetega očeta ostaja eden izmed vodilnih motivov. Pomembno je dajati prostor Svetemu Duhu, ne da bi si domišljali, da vemo vse vnaprej.

Papež alergičen na zaključeno in zaprto miselnost

Papež Frančišek je nato jasno spregovoril o tem, da je »alergičen na miselnost, ki je zaključena in zaprta«. Pri tem je spomnil na začetke teologije osvoboditve, ko je marksistična analiza, na katero sta se tedaj zelo ostro odzvala papež in general jezuitov, doživela ideologizacijo tega, kar je »latinskoameriška telurična pot«. Pojasnil je, da je uporabil pridevnik »teluričen« zato, ker je »latinskoameriška duhovnost povezana z zemljo in je ni mogoče ločiti od nje.« Sveti oče je prepričan, da je Cerkev v Latinski Ameriki in na Karibih »prehodila pot;« pot, ki jo gradi Sveti Duh takrat, ko »naše mišljenje ni zaključeno; kadar je zaključeno, ne deluje.«

Odprtost za Svetega Duha, ki ustvarja harmonijo

Brez te odprtosti Svetemu Duhu »nas dar ne vzgaja, ker ne more vstopiti v srce.« Dar se namreč ne vsiljuje, temveč želi vstopiti z blagostjo. Vendar pa je pomembno, da mu omogočimo, da deluje. Papež je ob tem spomnil, da gre za dar, ki je nepredvidljiv, zastonjski, nezaslužen in nas vedno preseneča. Prav tako se je navezal na binkošti in opozoril, da ne gre za dogodek, ki bi bil omejen na preteklost, saj je Sveti Duh (»Veliki Neznanec«) vedno sodoben. Kadar zaradi »zaprtega poznavanja« ali ambicij mislimo, da vse obvladujemo, »zlahka zapademo v skušnjavo, da bi imeli popoln nadzor, zavzeli prostore, prišli do navidezne pomembnosti tistega, ki želi biti protagonist, kot v televizijski nadaljevanki. Namesto tega pa moramo odpreti procese. Papež prizna, da Sveti Duh sprva povzroči »neke vrste nered«, in predlaga, naj si predstavljamo, kaj se je zgodilo na binkoštno jutro, ko so priče mislile, da so se znašle med opitimi učenci. Zatem pa citira svetega Bazilija, ki je govoril o »harmoniji«.

Sinodalnost ni organizacijska moda

Sveti oče je poudaril tudi evharistično razsežnost, ki je temelj pristne sinodalnosti. Brez nje bi bilo naše sodelovanje »zgolj parlamentarizem«, medtem ko gre za »izraz cerkvenega občestva, ki si prizadeva, da bi se spravilo v gibanje. Vsi krščeni so synodoi, prijatelji, ki spremljajo Gospoda na njegovi poti.« Sinodalnost po papeževih besedah prav tako ni »organizacijska moda ali projekt človeškega ponovnega izumljanja Božjega ljudstva,« ampak »dinamična in zgodovinska razsežnost cerkvenega občestva, ki je utemeljeno na trinitaričnem občestvu in mora ob hkratnem spoštovanju sensus fidei celotnega svetega Božjega ljudstva, apostolske kolegialnosti in enosti s Petrovim naslednikom spodbujati spreobrnjenje in reformo Cerkve na vseh ravneh.«

Cerkev ni carina, ki nadzira

Komisijo za Latinsko Ameriko je papež povabil, naj bo diakonija, ki pomaga različnim dikasterijem, da bodo delovali v sinergiji in bolje razumevali družbeno in cerkveno stvarnost tega področja. Ne sme se je razumeti kot neke vrste »carino, ki nadzira«, ampak mora spodbujati lastno identiteto in bratstvo, ki ju živijo ljudstva Latinske Amerike.

Varujmo se klerikalizma in osebnega protagonizma

Ob koncu video sporočila je sveti oče spomnil, da mora biti protagonist Sveti Duh in ne mi. V okviru reforme rimske kurije pa papež upa, da bo Komisija za Latinsko Ameriko ustvarila »novo dinamiko in odpravila nekatere klerikalne navade«. Dodal je, da je klerikalizem »kvietistična« sprevrženost. Občestvenost brez sinodalnosti lahko po njegovih besedah »zlahka prepusti prostor nezaželeni ustaljenosti in centralizmu. Sinodalnost brez občestvenosti pa lahko postane cerkveni populizem.« Papež še povabi, da bi z večjo intenzivnostjo živeli cerkveno občestvenost v raznolikosti karizem, poklicev in služb ter bi se varovali pred individualističnimi protagonizmi. Spomni na zavzemanje za »spodbujanje procesov, ki bodo Božjemu ljudstvu, ki hodi v zgodovini, omogočili, da bolj in bolje sodeluje pri skupni odgovornosti, ki jo imamo vsi za to, da smo Cerkev. Vsi smo Božje ljudstvo. Vsi smo učenci, poklicani, da se učimo in sledimo Gospodu. Vsi smo soodgovorni za skupno dobro in svetost Cerkve,« je sklenil sveti oče video sporočilo udeležencem plenarnega zasedanja Papeške komisije za Latinsko Ameriko.

Vir: Vatican News – slovenska redakcija 

Papež Frančišek: Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo! V evangeliju današnjega bogoslužja Jezus, ko se poslavlja od svojih učencev med zadnjo večerjo, izreče neke vrste testament: ‘Mir vam zapustim’. In takoj za tem doda: ‘Svoj mir vam dam’ (Jn 14,27). Zaustavimo se pri teh dveh kratkih stavkih«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška, z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na  6. nedeljo med letom, 22. maja 2022.

Najprej mir vam zapustim. Jezus se poslavlja z besedami, ki izražajo ljubezen in vedrino. To pa počne v trenutku, ki je povsem nekaj drugega kot veder. Juda je odšel, da bi ga izdal, Peter ga bo zatajil, skoraj vsi pa ga bodo zapustili. Gospod to ve, pa vendar jim ne očita, ne uporablja strogih besed, ne izreka trdih govorov. Namesto, da bi pokazal vznemirjenost, ostane vljuden do konca. Neki pregovor pravi, da se umre tako, kot se živi. Zadnje Jezusove besede so pravzaprav bistvo njegovega življenja. Občuti strah in bolečino, vendar ne da prostor zameri in protestu. Ne pusti se zapasti v zagrenjenost, ne da si duška, ni nestrpen. Je v miru, takem miru, ki prihaja iz njegovega krotkega srca, v katerem je zaupanje. Od tu izvira mir, ki ga Jezus zapušča. Kajti drugemu ne moremo zapustiti mir, če ga nimamo v sebi. Ne moreš dati miru, če nisi v miru.

Mir vam zapustim. S tem Jezus pokaže, da je krotkost možna. On jo je utelesil ravno v najtežjem trenutku. Želi pa si, da se tako vedemo tudi mi, ki smo dediči njegovega miru. Hoče, da smo krotki, odprti, razpoložljivi za poslušanje, sposobni razelektriti spore in tkati soglasje. To je Jezusovo pričevanje in velja več kot tisoč besed in več kot številne pridige. Vprašajmo se, če mi, Gospodovi učenci, v krajih kjer živimo, se obnašamo tako, da pomirjamo napetosti in ugašamo spore? Se mi med trenji s kom, takoj odzovemo, vzrojimo ali pa znamo odgovoriti z nenasiljem ter s krotkimi besedami in dejanji? Vsakdo naj se vpraša, kako se odzove.

Takšna krotkost pa ni lahka. Koliko napora je potrebnega, da se na različnih nivojih razelektri napetost! Tukaj pa nam pride na pomoč Jezusov drugi stavek svoj mir vam dam. Jezus ve, da sami nismo sposobni ohraniti mir in je zato potrebna pomoč, dar. Mir je naše prizadevanje, predvsem pa je Božji dar. Jezus namreč pravi: »svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (v. 27). Kaj je ta mir, ki ga svet ne pozna in nam ga Gospod podarja? Ta mir je Sveti Duh, Jezusov isti Duh. To je navzoč Boga v nas, to je »moč Božjega miru«. On, Sveti Duh je, ki razoroži srce in ga napolni z vedrino. On, Sveti Duh je, ki omehča trdoto in pogasi skušnjave, da bi napadali druge. On, Sveti Duh je, ki nas spomni, da so ob nas bratje in sestre in ne ovire ter nasprotniki. On, Sveti Duh je, ki nam da moč odpuščanja, sprave in ponovnega začetka. In z Njim se postane možje in žene miru.

Dragi bratje in sestre, noben greh, nobena zgrešenost, nobena zamera nam ne sme vzeti poguma, da z vztrajnostjo prosimo dar Svetega Duha, ki nam daje mir. Bolj ko čutimo, da je srce razburjeno, bolj ko v sebi čutimo vznemirjenost, nestrpnost, jezo, še bolj moramo prositi Gospoda za Duha miru. Navadimo se vsak dan reči: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. To je lepa molitev. Skupaj jo izrecimo: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. Nisem dobro slišal: »Gospod, daj mi svoj mir, daj mi Svetega Duha«. Prosimo ga tudi za tiste, ki živijo ob nas, za tiste, ki jih vsak dan srečamo, za voditelje narodov.

Marija naj nam pomaga sprejeti Svetega Duha, da bomo delavci za mir.

 

Vir: Vatican News – slovenska redakcija

Poslanica papeža Frančiška ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice

Poklicani k izgradnji človeške družine

Dragi bratje in sestre!

Čeprav v našem času še vedno piha leden veter vojne in zatiranja ter smo pogosto priča polarizaciji, smo kot Cerkev začeli sinodalni proces: čutimo nujnost, da hodimo skupaj in gojimo razsežnosti poslušanja, sodelovanja in soudeležbe. Skupaj z vsemi moškimi in ženskami dobre volje želimo prispevati k izgradnji človeške družine, zaceliti njene rane in jo usmeriti v boljšo prihodnost. Ob 59. svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim skupaj z vami razmišljati o širšem pomenu “poklicanosti” v kontekstu sinodalne Cerkve, ki se postavi v držo poslušanja Boga in sveta.

Vsi smo poklicani biti protagonisti misijonov
Sinodalnost oz. skupna hoja je temeljna poklicanost Cerkve in samo v tem okviru je mogoče odkriti in ovrednotitirazlične poklice, karizme in službe. Hkrati pa vemo, da Cerkev obstaja zato, da evangelizira, gre ven iz sebe in seje seme evangelija v zgodovino. Zato je takšno poslanstvo možno prav s sinergijo vseh pastoralnih področij, še prej pa z vključevanjem vseh Gospodovih učencev. Dejansko je »vsak član Božjega ljudstva po prejemu krsta postal misijonarski učenec (prim. Mt 28,19). Vsaka krščena oseba, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in stopnjo poučenosti v veri, je dejavni subjekt evangelizacije« (Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 120). Izogibati se moramo miselnosti, ki ločuje duhovnike in laike ter prve obravnava kot protagoniste, druge pa kot izvajalce. Krščansko poslanstvo moramoopravljati kot eno samo Božje ljudstvo, laiki in pastirji skupaj. Celotna Cerkev je evangelizacijska skupnost.

Poklicani, da skrbimo drug za drugega in za stvarstvo
Besede »poklicanost« ne smemo razumeti v omejenem pomenu, ki se nanaša samo na tiste, ki hodijo za Gospodom po poti posebne posvetitve. Vsi smo poklicani, da sodelujemo pri Kristusovem poslanstvu zbiranja razkropljenegačloveštva in ga spravimo z Bogom. Na splošno je vsaka človeška oseba, še preden doživi srečanje s Kristusom in sprejme krščansko vero, z darom življenja prejela temeljno poklicanost: vsak od nas je bitje, ki ga je Bog hotel in galjubi, za katerega ima edinstveno in posebno zamisel; to božansko iskro, ki prebiva v srcu vsakega moškega in ženske, smo poklicani razvijati skozi svoje življenje in tako prispevati k rasti človeštva, ki ga prežemata ljubezen in medsebojno sprejemanje. Poklicani smo, da skrbimo drug za drugega, da gradimo vezi sprave in soudeleženosti, da zacelimo rane stvarstva, da ne bi bila uničena njegova lepota. Skratka, poklicani smo postati ena družina v čudoviti skupni hiši stvarstva, v harmonični raznolikosti njegovih elementov. V tem širšem smislu nimajo »poklicanosti« le posamezniki, temveč tudi ljudstva, skupnosti in različne vrste združenj.

Poklicani, da sprejmemo Božji pogled 
V to veliko skupno poklicanost se vključuje še bolj poseben klic, ki nam ga Bog namenja, ko vstopa v naše bivanje s svojo Ljubeznijo in ga usmerja k njegovemu končnemu cilju, k tisti polnosti, ki presega celo prag smrti. Tako je Bog želel gledati na nas in gleda na naša življenja.

Michelangelu Buonarrotiju pripisujejo naslednje besede: »Vsak kamniti blok ima v sebi kip in naloga kiparja je, da ga odkrije«. Če je to morda umetnikov pogled, je Božji pogled veliko globlji od tega: v tistem dekletu iz Nazareta je videl Božjo Mater; v ribiču Simonu, Jonovem sinu, je videl Petra, skalo, na kateri bo zgradil svojo Cerkev; v cestninarju Leviju je videl apostola in evangelista Mateja; v Savlu, krutem preganjalcu kristjanov, je videl Pavla, apostola narodov. Njegov ljubeči pogled vedno seže do nas, se nas dotakne, nas osvobodi in preoblikuje ter nas naredi za nove ljudi. 

To je dinamika vsakega poklica: doseže nas Božji pogled, ki nas kliče. Poklicanost, tako kot svetost, ni izredna izkušnja, rezervirana za redke izbrance. Tako kot obstaja »svetost za sosednjimi vrati« (prim. apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 6–9), tako je tudi poklicanost namenjena vsakomur, saj Bog gleda na vsakogar in ga kliče.

Pregovor z Daljnega Vzhoda pravi: »Modrec pogleda jajce in vidi orla; pogleda seme in vidi veliko drevo; pogleda grešnika in vidi svetnika.« Tako gleda Bog na nas: v vsakem od nas vidi potenciale, ki jih včasih niti mi sami ne poznamo, in si v našem življenju neutrudno prizadeva, da bi jih lahko uporabili v službi skupnega dobrega.

Poklic se tako rodi po zaslugi umetnosti božanskega Kiparja, ki nas s svojimi »rokami« izvabi iz nas samih, da v naspostane vidna tista mojstrovina, h kateri smo poklicani. Zlasti Božja beseda, ki nas osvobaja egocentričnosti, nas lahko očisti, razsvetli in poustvari. Postavimo se torej v držo poslušanja Besede, da bi se odprli za poklic, ki nam ga je Bog zaupal! Naučimo se tudi poslušati brate in sestre v veri, saj se v njihovih nasvetih in zgledih lahko skriva Božja pobuda, ki nam kaže vedno nove poti, po katerih naj hodimo.

Poklicani, da se odzovemo na Božji pogled 
Božji ljubeči in ustvarjalni pogled nas je v Jezusu dosegel na zelo poseben način. Evangelist Marko o bogatem mladeniču piše: »Jezus ga je pogledal in ga vzljubil« (Mr 10,21). Ta Jezusov ljubeči pogled je uprt v vsakega izmed nas. Bratje in sestre, pustimo, da se nas dotakne ta pogled, in pustimo, da nas ponese onkraj nas samih! Naučimo se tudi gledati drug drugega, da bi se ljudje, s katerimi živimo in jih srečujemo – kdor koli že so – počutili dobrodošle in odkrili, da obstaja nekdo, ki jih gleda z ljubeznijo in jih vabi, da razvijejo vse svoje potenciale.

Naše življenje se spremeni, ko sprejmemo ta pogled. Vse postane dialog poklicanosti med nami in Gospodom, pa tudi med nami in drugimi. Dialog, ki nas, če ga živimo v globine, vedno bolj dela to, kar smo: v poklicanosti v posvečeno duhovništvo, da bi bili orodje Kristusove milosti in usmiljenja; v poklicanosti v posvečeno življenje, da bi bili hvalnica Bogu in prerokba novega človeštva; v poklicanosti v zakon, da bi bili vzajemen dar in posredovalci ter vzgojitelji življenja. Na splošno v vsakem poklicu in službi v Cerkvi, ki nas kliče, da gledamo na druge in na svet z Božjimi očmi, da služimo dobremu in širimo ljubezen v dejanjih in besedah.

Na tem mestu bi rad omenil izkušnjo dr. Joséja Gregoria Hernándeza Cisnerosa. Ko je delal kot zdravnik v Caracasu v Venezueli, je želel postati frančiškanski tretjerednik. Pozneje je razmišljal, da bi postal menih in duhovnik, vendar mu zdravje tega ni dopuščalo. Spoznal je, da je njegov poklic zdravniški poklic, ki ga je opravljal predvsem za revne. Brez zadržkov se je posvečal bolnikom, ki jih je prizadela epidemija »španske gripe«, ki je takrat razsajala po svetu. Ko je zapuščal lekarno, v kateri je kupil zdravila za starejšega bolnika, ga je povozil avtomobil. Pred enim letom je bilrazglašen za blaženega kot zgledna priča, kaj pomeni sprejeti Gospodov klic in se ga v celoti držati.

Poklicani k izgradnji bratskega sveta 
Kot kristjani nismo poklicani, se pravi nagovorjeni, samo vsak osebno, ampak smo i-zbrani. Smo kot koščki mozaika, ki so čudoviti, če jih vzamemo vsakega posebej, a šele skupaj tvorijo podobo. Vsak od nas žari kot zvezda v Božjem srcu in na nebu vesolja, vendar smo poklicani, da sestavljamo ozvezdja, ki usmerjajo in osvetljujejo pot človeštva, začenši z okoljem, v katerem živimo. To je skrivnost Cerkve: v sobivanju razlik je znamenje in orodje tega, k čemur je poklicano celotno človeštvo. Zato mora Cerkev postajati vse bolj sinodalna: sposobna hoditi skupaj v harmoniji raznolikosti, v kateri lahko vsakdo prispeva svoj delež in dejavno sodeluje.

Ko torej govorimo o »poklicanosti«, ne gre le za izbiro te ali one oblike življenja, za to, da bi svoj obstoj posvetilidoločeni službi ali sledili karizmi redovne družine, gibanja ali cerkvene skupnosti; gre za uresničevanje Božjih sanj, velikega načrta bratstva, ki ga je imel v srcu Jezus, ko je molil k Očetu: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Vsak poklic v Cerkvi, in v širšem smislu tudi v družbi, prispeva k skupnemu cilju: da bi med moškimi in ženskami zazvenela harmonija številnih in različnih darov, ki jo zna uresničiti le Sveti Duh. Duhovniki, posvečeni moški in ženske ter verni laiki hodimo in delamo skupaj, da pričujemo o tem, da velika človeška družina, združena v ljubezni, ni utopija, ampak je projekt, za katerega nas je ustvaril Bog.

Molimo, bratje in sestre, da se bo Božje ljudstvo sredi dramatičnih zgodovinskih dogodkov vedno bolj odzivalo na ta klic. Prosimo za luč Svetega Duha, da bo vsak od nas našel svoje mesto in dal vse od sebe v tem velikem načrtu!

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 8. maj 2022, četrta velikonočna nedelja.

FRANČIŠEK

Molitev za domovino ob izbiri njenih voditeljev

Dobri Bog, oče vseh ljudi,

v času velike stiske v naši domovini in po svetu izbiramo može in žene,

ki bodo nosili bremena odgovornosti pri delu za pravič-nost, varnost in mir med nami in v svetu.

Zahtevno pot bomo zmogli v sodelovanju in z močjo tvojega Duha.

On nas utrjuje v tvoji ljubezni in skrbi za vse ljudi.

Naj omehča naša srca, da bomo premagovali prepire in razdore ter spoštovali tvojo podobo v vsakem človeku.

Jezus, Božji Sin! Ti si se na križu daroval za vsakega izmed nas,

da nas vse osvobodiš spon in grehov ter nam podariš zgled svoje darujoče ljubezni.

Podari izvoljenim pogum, moč, poštenost in nesebičnost pri delu za blagor domovine. 

Usliši, dobri Oče, priprošnje Marije Pomočnice, naše tolažnice, ter vseh naših zavetnikov!

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Križev pot, ki ga vodi sveti oče Frančišek na Veliki petek Gospodovega trpljenja v Koloseju

Na Veliki petek, 15. aprila 2022, bo sveti oče Frančišek ob 21.15 vodil križev pot v rimskem Koloseju.

PREMIŠLJEVANJA IN MOLIVE
so pripravili

I                           mladoporočenca
II                          družina v misijonu
III                        starejša zakonca brez otrok
IV                        številčna družina
V                         družina s prizadetim otrokom
VI                        rejniška družina
VII                       družina z bolnim staršem
VIII                     stari starši
IX                        družina s posvojenci
X                         vdova z otrokoma
XI                        družina s sinom duhovnikom
XII                       družina, ki je izgubila hčer
XIII                     ukrajinska in ruska družina
XIV                     begunska družina

 

Knjižica križivega pota v PDF

KRIŽEV POT

Pesem

 

Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi:                           Molimo te, Kristus in te hvalimo,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.            ker si s svojim križem svet odrešil.
V/. Per lignum servi facti sumus,                                         Po lesu smo bili usužnjeni,
et per sanctam crucem liberati sumus.                                in po svetem križu smo bili osvobojeni.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
R/. Amen.

Uvodna molitev

Gospod Jezus,
na ta dan, ki je posvečen s tvojim trpljenjem,
povzdigujemo k tebi svoj glas
v zaupanju, da nam boš prisluhnil.

Slavimo te,
ker si za nas vir življenja,
ker si si naložil naše trpljenje
in si s svojim svetim križem odrešil svet.

Verujemo,
da smo ozdraveli po tvojih ranah,
da nas ne puščaš samih v uri preizkušnje,
da je tvoj evangelij prava modrost.

Prepoznavamo
tvoje izmučeno telo v tolikih naših bratih in sestrah,
nasilje, ki si ga prestal v tistih, ki so preganjani,
tvojo zapuščenost v strtem srcu tistih, ki so jih ubili.

Ti, ki si hotel živeti v družini,
ozri se z naklonjenostjo na naše družine:
usliši molitve, prisluhni tožbam,
blagoslovi načrte, spremljaj na poti,
podpiraj v negotovosti,
potolaži ranjeno čutenje,
vlij pogum za ljubezen,
podeli milost za odpuščanje,
odpri jih za potrebe drugih.

Gospod Jezus,
ti, ki si križani in vstali,
naj si ne pustimo ukrasti upanja
na novo človeštvo, na novo nebo in novo zemljo,
kjer boš obrisal vsak solzo z naših oči
in kjer ne bo žalovanja ne stokanja,
ker bo staro prešlo
in bomo ena velika družina v tvoji hiši ljubezni in miru.
Amen.

I. postaja
Jezus v smrtnem boju na vrtu Oljske gore

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Prišli so na kraj z imenom Getsemani in rekel je svojim učencem: »Sédite tukaj, medtem ko bom molil!« S seboj je vzel Petra, Jakoba in Janeza. Zgrozil se je in začel trepetati. Rekel jim je: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in čujte!« In šel je malo dalje, padel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega. Govoril je: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi ta kelih od mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,32-36)

MLADOPOROČENCA

Tu sva, poročena komaj dve leti. Najin zakon še ni preizkusilo preveč neurij. Bila je pandemija, ki je vse malo zapletla, a sva srečna. Zgleda, da sva kljub vsakdanjim prepirom imela podaljšane medene tedne. Najinim razlikam navkljub. In vendar naju je pogosto strah. Ko pomisliva na pare starejših prijateljev, ki jim ni uspelo. Ko v časopisih bereva, kako narašča število ločitev. Ko nama govorijo, da se bova zagotovo razšla, ker se tako dogaja v svetu. To je statistično dejstvo. Ko se čutiva osamljena, ker se ne razumeva. Ko komaj pririneva do konca meseca. Ko se kot neznanca znajdeva pod isto streho. Ko se ponoči zbudiva in čutiva v srcu breme in stisko najine »osirotelosti«. Ker pozabljava, da sva otroka. Ker misliva, da sta najin zakon in najina družina odvisna samo od naju, od najinih moči. Zavedava se, da zakon ni samo romantična avantura, ampak je tudi Getsemani, je tudi stiska, preden razlomiš svoje telo za drugega.

Gospod Jezus, ki si pretrpel strah in stisko.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si molil v uri preizkušnje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nas kličeš, naj bdimo in molimo s teboj.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si med miroljubnimi oljkami
med molitvijo sprejel,
da boš za nas trpel do smrti, smrti na križu,
poslušaj naše prošnje za mladoporočence:
pomagaj jim, da se bodo soočili s težavami v povezanosti s teboj,
nam vsem pa daj, da bomo ostali s teboj v uri preizkušnje,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Stabat Mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.
Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.

II. postaja
Juda izda Jezusa, njegovi pa ga zapustijo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Medtem ko je Jezus še govoril, glej, je prišla množica. Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda. Približal se je Jezusu, da bi ga poljubil. Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, naj udarimo z mečem?« In eden izmed njih je udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho. (Lk 22,47-50) Jezus je odgovoril in rekel: »Nehajte! Dovolj je!« Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi svoj meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« … Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali. (Mt 26,52.56)

DRUŽINA V MISIJONU

Šli smo v misijone, Gospod, pred skoraj desetimi leti, ker nam ni zadoščala naša lastna sreča. Hoteli smo dati svoje življenje, da bi tudi drugi izkusili isto veselje. Hoteli smo pokazati Kristusovo ljubezen tisti tistim, ki ga še ne poznajo. Ni pomembno, kje. Skupnostno življenje in vsakdanje dejavnosti nam pomagajo vzgajati otroke z odprtim pogledom na življenje in svet. To pa ni lahko: ne skrivamo stiske in strahu, ko živimo družinsko življenje v negotovosti, daleč od naše dežele. K temu se pridružuje še strah pred vojno, ki je tako dramatično aktualen v teh mesecih. Ni enostavno živeti samo od vere in dobrote, ker nam pogosto ne uspe, da bi se povsem zaupali Božji previdnosti. In včasih se spričo bolečine in trpljenja matere, ki umre na porodu pod bombami, ali pa družine, ki jo je razbila vojna ali pomanjkanje ali krivice, porodi skušnjava, da bi odgovorili z mečem, da bi pobegnili, da bi te zapustili, da bi pustili vse, misleč, da se ne splača … Toda to bi pomenilo, da smo izdali svoje najubožnejše brate, ki so tvoje telo in meso v svetu in ki nas spominjajo, da si ti Živi.

Gospod Jezus, ki si bil izdan s poljubom.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki so te učenci zapustili.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si izkusil samoto in ponižanje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si z ljubeznijo sprejel
izdajalski Judov poljub,
poslušaj naše prošnje:
daj družinam v misijonih
pogum, da bodo pričevali za tvoj evangelij,
nam vsem pa nakloni,
da bomo na zlo odgovarjali z dobroto,
da bomo graditelji miru in sprave,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius.
V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.

III. postaja
Veliki zbor obsodi Jezusa

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Véliki duhovniki in ves véliki zbor so iskali pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili, vendar ga niso našli. Véliki duhovnik ga je znova vprašal in mu rekel: »Si ti Kristus, Sin Slavljenega?« Jezus pa mu je rekel: »Jaz sem.« In ti so ga vsi obsodili, da zasluži smrt. (Mr 14,55.61-62.64)

STAREJŠA ZAKONCA BREZ OTROK

Zaročena sva bila le nekaj mesecev, potem pa naju je življenje za dolgo časa ločilo, da sva spoznala parajočo mlačnost srca, ki bije na daljavo. In ko sva se spet srečala, sva se takoj poročila z naglico človeka, ki je dolgo upal in se bal. Odselila sva se od domačih in si ustvarila svoj dom. Stopila sva na svojo zakonsko pot, polna načrtov in tudi mladostnih iluzij. Potem nama je življenje odkrilo najino krhkost, obenem pa naju je prikrajšalo za najina pričakovanja; napotilo naju je na pot, ki se je tolikokrat vzpenjala, na vrhu pa sva se znašla iz oči v oči z nezmožnostjo, da bi postala starša. Često sva z bolečino izkušala toliko obsojanja za najino neplodnost. »Kako to, da nimata otrok?« so naju tisočkrat vprašali, kakor da bi hoteli namigniti, da najin zakon in najina ljubezen ne zadoščata, da bi bila družina. Koliko nerazumevajočih pogledov sva morala prebaviti. Vendar pa vsak dan stopava dalje in se drživa za roke ter skupaj skrbiva za skupnost bratov in prijateljev, ki je med samotami in nežnostmi sčasoma postala dom in družina.

Gospod Jezus, ki si bil po krivici obsojen.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si prenesel očitke in obtožbe.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si bil preganjan, čeprav si bil nedolžen.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).
Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si bil po krivici obsojen,
poslušaj naše prošnje:
nakloni zakoncem brez otrok,
da bodo hodili z roko v roki
in v polnosti živeli zakrament zakonske ljubezni,
nam vsem pa, da bomo nasprotovanja preživeli z blago odločnostjo,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta / mater Unigeniti!
O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.

IV. postaja
Peter zataji Jezusa

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko je bil Peter spodaj na dvorišču, je prišla ena izmed dekel vélikega duhovnika. Ko je zagledala Petra, da se greje, se je ozrla vanj in rekla: »Tudi ti si bil s tem Nazarečanom, Jezusom.« On pa je tajil in je rekel: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš.« In takoj je petelin drugič zapel in Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« In planil je v jok. (Mr 14,66-68.72)

ŠTEVILČNA DRUŽINA

Ko sva se poročila, sva mislila, da ne bova mogla imeti otrok. Potem je na poročnem potovanju prišel prvi in nama je spremenil življenje. Imela sva bolj postopne načrte, da se uresničiva v poklicu, potujeva, poskušava vsaj nekaj časa živeti kot večna zaročenca … Pa je, ko sva se maloverna z roko dotikala lepote tega daru, prišel že drugi otrok, deklica. In tako so, ko danes pomisliva, prihajali še drugi, da sva komaj opazila. In najine sanje? Oblikovali so jih dogodki. Najina poklicna uresničenost? Spremenila so jo dejstva življenja, ki je vdrlo. In potem strah, da bi mogla nekega dne vse to zatajiti kot Peter; stiska in skušnjava, da bi obžalovala pred milijontim nepredvidenim izdatkom; skrb zaradi napetosti z odraščajočimi otroki. Stare želje so se umaknile pred našo družino. Seveda ni lahko, je pa tako veliko lepše. In kljub pomislekom in natrpanosti naših dnevov, ki se zdijo vedno prekratki, ne bi nikoli izbrala druge poti.

Gospod Jezus, ki si obrisal Petrove solze.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki odpuščaš vsakemu, ki prizna, da je grešil.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki razumeš naše negotovosti.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki z odprtimi rokami sprejemaš tistega, ki prosi za odpuščanje,
prisluhni naši prošnji:
nakloni številčnim družinam,
da bodo z veseljem premagale vsako težavo,
vsem nam pa, da bomo po vsakem padcu vstali,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti.
V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.

V. postaja
Pilat obsodi Jezusa

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Pilat jim je znova odgovoril in rekel: »Kaj torej hočete, da storim z njim, ki ga imenujete judovski kralj?« In oni so spet zavpili: »Križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj zavpili: »Križaj ga!« Pilat je hotel množici ustreči in jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga izročil, da bi bil križan. (Mr 15,12-15)

DRUŽINA S PRIZADETIM OTROKOM

Najin sin je bil obsojen, še preden je prišel na svet. Srečevala sva se z zdravniki, ki so skrbeli za njegovo življenje, preden se je rodil, in z zdravniki, ki so nama dali jasno vedeti, da bi bilo bolje, da se ne rodi. In ko sva se odločila za življenje, sva bila tudi sama deležna obsodb. »Za vaju in za družbo bo to breme!« so nama govorili. »Križaj ga!« In vendar ni storil nič hudega. Kolikokrat je sodba sveta preuranjena in površna in nas užalosti že s preprostim pogledom. Na ramenih nosimo sramoto zaradi drugačnosti, ki se ljudem bolj smili, kot pa da bi se jih dotaknila. Prizadetost ni ne pohvala niti etiketa, prej je obleka duše, ki raje umolkne pred krivičnimi sodbami, pa ne iz sramu, ampak iz usmiljenja do tistega, ki sodi. Nismo imuni pred križem dvomov ali pred skušnjavo, da bi se spraševali, kako bi bilo, če bi stvari tekle drugače. V resnici je prizadetost življenjski položaj, ne pa zaznamovanost; in duša, hvala Bogu, ne pozna preprek.

Gospod Jezus, ki si z ljubeznijo gledal na svoje nasprotnike.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki se nisi bal tistega, ki umori telo, ne pa življenja.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki sodiš z usmiljeno ljubeznijo.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki te je obsodila posvetna logika,
prisluhni našim prošnjam
za družine z otroki, ki trpijo:
daj jim olajšanje sredi naporov,
vsem nam pa, da bi vedno in vsekakor izbirali, varovali in ljubili življenje,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret / in tanto supplicio?
Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?

VI. postaja
Jezusa bičajo in s trnjem kronajo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko je Pilat dal Jezusa bičati, ga je izročil, da bi bil križan. Vojaki so ga ogrnili v škrlat, spletli trnovo krono in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: »Pozdravljen, judovski kralj!« Tepli so ga po glavi s trsom, pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu priklanjali do tal. (Mr 15,15.17-19)

REJNIŠKA DRUŽINA

Naš dom je velik, ne samo prostorsko, ampak predvsem po človeškem bogastvu, ki prebiva v njem. Že od začetka najinega zakona nisva nikoli bila samo dva. Najina poklicanost, da sprejemava bolečino, je bila in je še po 42 letih zakona in ob treh lastnih otrocih, devetih vnukih in petih posvojenih otrocih, ki so povsem nesamostojni in z velikimi psihičnimi težavami, vse kaj drugega kot žalostna. Ne zasluživa si tolikšnega blagoslova v življenju. Tistemu, ki veruje, da ni človeško pustiti trpečega človeka samega, Sveti Duh v globini zgane voljo, da deluje in ne ostane brezbrižen, oddaljen. Bolečina naju je spremenila. Bolečina nas privede k bistvenemu, razporedi prioritete v življenju in povrne preprostost človeškega dostojanstva kot takega. Na boleči življenjski poti tolikih bičanih in križanih sva ob njih pod težo križa odkrila, da je pravi kralj tisti, ki se daruje in se daje v hrano z dušo in telesom.

Gospod Jezus, ki si bil bičan v telesu in v duhu.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si nedolžen spoznal bolečino.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si bil ponižan, zmerjan, s trnjem kronan.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si trpel bolečino in prezir,
prisluhni naši prošnji:
nakloni našim družinam,
da se naučijo sprejemati ranjene,
vsem nam pa, da se zavzamemo in poskrbimo za bolečine drugih,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quis non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio?
Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?

VII. postaja
Jezusu naložijo križ

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko so Jezusa nehali zasmehovati, so mu slekli škrlat in ga oblekli v njegova oblačila. In peljali so ga ven, da bi ga križali. (Mr 15,20)

DRUŽINA Z BOLNIM STARŠEM

Nekega običajnega jutra se je moja žena dvakrat onesvestila. Hitro v bolnico in odkrili so bolezen, ki je v njeno glavo že sejala strup. Operacija, rehabilitacija, zdravljenje …; in danes je naš vsakdan povsem drugačen za vse nas. Gospod nam govori prek dogodkov, ki jih ne razumemo vedno, in nas vodi za roko, da razvijemo svoj najboljši del. Imela je vlogo, položaj, »obleko«, pa se je znašla povsem drugačna. Gola, nezaščitena, križana. In jaz z njo. Prek te bolezni, na tem križu sva postala steber, na katerega otroci vedo, da se lahko naslonijo. Prej ni bilo tako. Lahko bi skoraj rekel, da je danes s svojimi prodornimi očmi v njihovi otožni bolečini v polnosti mati in žena. Brez pozlate, v bistvenem za življenje, ki je težje in novo. Ko smo zaustavljeni, ko nas neka misel kot s kladivom in žeblji pribija na križ, vse to primora predvsem mene, ki sem bil tako trmasto ošaben, da v drugih družinah odkrijem čudoviti dar, ki nam je podarjen: eden te hoče nasmejati, drug ti pomaga v kuhinji, spet drug ti pelje otroke k verouku, drug te posluša, drug te razume z enim pogledom, drug nenehno skrbi zate, čeprav je v prav tako če ne še bolj zapletenem položaju.

Gospod Jezus, ki nisi iskal posvetnih časti.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si si naložil bremena vseh smrtnikov.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si objel težki les križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si spremenil mučilno smrtno orodje
v neusahljivi izvir življenja,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni otrokom, da bodo skrbeli za starše
in jih hvaležno varovali,
vsem nam pa, da se bomo od tebe naučili veselja ob velikodušni ljubezni in podarjanju,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Pro peccatis suae gentis / vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum.
Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.

VIII. postaja
Cirenejec pomaga Jezusu nositi križ

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. (Lk 23,26)

STARI STARŠI

Pred dvema letoma sva se upokojila; in ravno ko sva začela fantazirati, kako bi porabila nabrano energijo, naju je presenetila vest, da je najin zet izgubil službo. Med pandemijo sva nemočno spremljala zakonsko krizo najine starejše hčerke. Vnuki so začeli preplavljati najin dom z živahnostjo in zmedenostjo ne samo ob nedeljah, in to tako, kot se ni godilo, odkar so bili majhni najini trije otroci. V avto sva pričvrstila otroški sedež, kupila tablo za zapisovanje obveznosti najinih petih vnukov, da ne bi česa pozabila. Najine mišice niso več take kot nekoč, prtljaga izkušenj pa naju dela bolj učljiva za lekcije življenja, kot sva bila takrat, ko sva imela moči za tek. Skrbi naju križ krhkosti družin in nestalnosti dela. In danes, ko bi se morala ukvarjati z lastno utrujenostjo in neogibnim strahom pred smrtjo, nama je bil naložen nepričakovani križ, proti najini volji. Korak nama gre počasneje in ponoči se po nasmešku znajdeva v solzah sočutja. Toda biti »kisik« za družine najinih otrok je dar, ki nama spet prinaša občutja, ki sva jih imela, ko so bili še majhni. Nikoli ne nehaš biti mami in ati.

Gospod Jezus, ki si delil breme križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nas podrejaš sodbi svojega križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nam naročaš, naj hodimo za teboj vsak s svojim križem.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki nas kličeš, naj nosimo bremena drug drugega,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni našim družinam,
da bodo znale deliti veselje in bremena,
vsem nam pa, da bomo rasli v dejavnem bratstvu,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Eia, mater, fons amoris, / me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam.
Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.

IX. postaja
Jezus sreča jeruzalemske žene

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« (Lk 23,27-28)

DRUŽINA S POSVOJENIMI OTROKI

Zdaj smo štirje. Dolga leta sva bila samo dva in sva se soočala s križem samote in upravljanjem starševstva drugače, kot sva si vedno predstavljala. Posvojitev je zgodba življenja, zaznamovanega z zapuščenostjo, ki jo ozdravi sprejem. A zapuščenost ostane kot rana, ki vedno krvavi. In posvojitev je križ, ki si ga starši in otroci naložijo skupaj na rame in ga nosijo ter skušajo olajšati bolečino; morda ga celo vzljubijo, v kolikor je del otrokove zgodbe. Toda boli, ko vidimo otroka, ki trpi zaradi svoje preteklosti. Boli, ko ga skušamo ljubiti, ne da bi nam uspelo vsaj malo utešiti njegovo bolečino. Drug drugega smo posvojili. In ni dneva, ko se ne bi zbudili z mislijo, da se je splačalo, da ves ta napor ni brez smisla, da ta križ, čeprav je boleč, skriva tajno sreče.

Gospod Jezus, ki si sprejel pogled jeruzalemskih žena.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si obrisal solze in potolažil srca.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Tu, ki si pogumno prehodil križev pot.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

 

Gospod Jezus,
ki si šel križu naproti
z odprtimi očmi in pripravljenim srcem,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni staršem in njihovim posvojencem,
da bodo rasli skupaj kot sprejemajoče družine,
nam vsem pa, da bomo sodelovali pri veselju bližnjega,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam.
Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.

X. postaja
Jezusa križajo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Ko so si delili njegova oblačila, so zanje žrebali. Ljudstvo pa je stalo in gledalo. Celó voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sam sebe, če je res izvoljeni Božji Maziljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si ti judovski kralj, reši sam sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« (Lk 23,33-38)

VDOVA Z OTROKOMA

Sem mati z dvema otrokoma. Že več kot sedem let smo stol s tremi namesto s štirimi nogami. Lep in dovolj trden, čeprav včasih malce nestabilen. Pod križem vsaka družina, tudi najbolj pokvečena, najbolj razboljena, najbolj čudna, najbolj obsekana najde svoj globok smisel. Tudi naša. Izkusili smo, ne brez solza in bolečine, da nas Jezus v tistem objemu na tram pribitih rok gleda in nikoli ne pusti samih. Ne zaupa nas samo neki splošni ljubezni stvarnika do svojih ustvarjenin, ampak nas izroči nekemu prijatelju, neki materi, nekemu sinu, nekemu bratu. Neki Cerkvi, ki kljub svojim pomanjkljivostim ponuja roko in, pa naj se zdi še tako nemogoče, na kakšnem odseku prevzame naše breme, da nam omogoči, da se vsaj malo oddahnemo. Ljubezen se množi, ker je zastonjska; tudi ko imam skušnjavo, da bi hotela razumeti, zakaj »če je rešil druge … če je Kristus od Boga, njegov izvoljeni«, zakaj ni mogel rešiti tudi mojega moža. Toda rana Nekoga na križu je dediščina, vez in odnos obenem. Ljubezen postane resnična, ker v svojem breznu in v svojih nesrečah nismo zapuščeni.

Gospod Jezus, ki si razprostrl roke na križu.
         R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki zato, da bi rešil nas, nisi rešil samega sebe.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si odpustil svojim morilcem.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki z razprostrtimi rokami na križu
stiskaš k sebi vsakega, ki je sam in zapuščen,
prisluhni naši molitvi:
nakloni družinam, ki so izgubile enega od staršev,
da bodo v svoji bolečini čutili tvojo navzočnost,
vsem nam pa, da bomo znali jokati z jokajočimi,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.
Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.

XI. postaja
Jezus obljubi desnemu razbojniku Kraljestvo

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Eden od hudodelcev je rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,33.42-43)

DRUŽINA S SINOM DUHOVNIKOM

Šele zdaj se nasmehnemo, ko se spominjamo, kaj vse smo pričakovali od svojega sina. Vzgajali smo ga, da bi bil srečen, da bi se uresničil. Da bi šel po dedovih stopinjah. Da, verjetno smo hoteli zanj drugačno življenje. Družino, delo, otroke, vnuke. Skratka nekaj normalnega. Že smo živeli njegovo življenje namesto njega. Pa si prišel ti in si vse obrnil na glavo. Uničil si naše sanje zaradi nečesa večjega. Storil si, da njegovo življenje ni šlo po logiki »še vedno je bilo tako« in si ga poklical zase. Kako to? Zakaj ravno njega? Zakaj ravno najinega sina? Na začetku tega nisva dobro sprejela. Ugovarjala sva mu. Zapustila sva ga. Mislila sva, da ga bo najin hlad vrnil na stara pota. Poskušala sva mu vbiti v glavo dvom, da je morda povsem zablodil. Kot dva razbojnika. Potem pa sva razumela, da se s teboj ne da bojevati. Mi smo posoda, ti pa si morje. Mi smo iskrica in ti si ogenj. Torej te kakor desni razbojnik tudi midva prosiva, da se naju spomniš, ko prideš v svoje kraljestvo.

Gospod Jezus, ki si umrl kot razbojnik.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si spremenil križ v kraljevski prestol.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si odprl vrata izgubljenega raja.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si nam razodel skrivnosti svojega kraljestva,
kjer je največji tisti, ki služi,
prisluhni našim prošnjam:
vodi starše, da bodo služili poklicanosti otrok,
in daj vsem nam, da bomo tvoji zvesti učenci,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Tui Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati, / poenas mecum divide.
Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.

XII. postaja
Jezus izroči Mater ljubljenemu učencu

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25-27)

DRUŽINA, KI JE IZGUBILA HČER

Pet nas je bilo: jaz, moj mož in najini trije otroci. Pred petimi leti pa je življenje postalo zapleteno. Težko je bilo sprejeti diagnozo, onkološka bolezen je bila vsak trenutek napisana na obrazu najmlajše hčerke. Bolezen, ki sicer ni nikoli ugasnila njenega nasmeha, je škrtanje krivice, ki smo jo doživljali, naredila še bolj boleče. Čeprav se je bolečina že dovolj »pošalila« z nami, nas je po komaj šestih letih zakona z nepričakovano smrtjo zapustil moj mož in nas postavil na pot parajoče osamljenosti. V njej smo po dveh letih še hčerko od doma spremili k poslednjemu slovesu. Pet let je minilo od začetka te avanture, ki je razumsko nikakor nismo razumeli. Gotovi pa smo, da je v tem velikem križu vedno bival in še danes biva Gospod. »Bog ne kliče sposobnih, ampak usposobi poklicane.« To nam je nekega dne rekla neka redovnica in te besede so nam spremenile perspektivo v zadnjih letih. Največja laž, s katero smo se morali boriti, je bila ta, da nismo več družina. Ne znam drugače odgovoriti svojemu srcu in svoji telesni bolečini kot tako, da se izročim Gospodu, ki hodi ta del zemeljske poti z menoj. Kolikokrat sem se na obiskih kemoterapije za mojo hčer počutila kot Marija pod križem. In to izkustvo mi daje danes začutiti – vsaj za drobec – mater mojega Gospoda.

Gospod Jezus, ki si spoznal parajoča čutenja.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki smrti nisi pustil zadnje besede.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si nam v oporoki zapustil svojo lastno Mater.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
preden si izdihnil, si nam hotel izročiti svojo Mater
in nas zaupati njeni skrbi,
prisluhni našim prošnjam:
nakloni družinam, ki jih je zaznamovala smrt otroka,
da bodo ohranile prejeto milost z darom njihovega življenja,
vsem nam pa, da bomo v tolažbi Duha sprejemali tvojo poslednjo voljo,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum.
V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.

XIII. postaja
Jezus umre na križu

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Ob deveti uri je Jezus zaklical z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?«, kar v prevodu pomeni: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹ Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trs, mu dajal piti in govoril: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija, da ga sname.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. (Mr 15,34.36-37)

UKRAJINSKA IN RUSKA DRUŽINA

Smrt vse naokrog. Zgleda, da življenje nič več ne velja. Vse se spremeni v nekaj sekundah. Življenje, dnevi, lahkotnost zimskega snega, iti po otroke v šolo, delo, objemi, prijateljstvo … vse. Naenkrat vse izgubi veljavo. »Kje si, Gospod? Kam si se skril? Hočemo živeti kakor prej. Zakaj vse to? Kaj smo zakrivili? Zakaj si nas zapustil? Zakaj si zapustil naši ljudstvi? Zakaj si tako razbil naše družine? Zakaj se nam ne da več sanjati in živeti? Zakaj so naše dežele postale temne kot Golgota?« Solz je zmanjkalo. Bes se je umaknil pred vdanostjo v usodo. Vemo, da nas ljubiš, Gospod, a ne čutimo te ljubezni; in to nas spravlja ob pamet. Zjutraj se zbudimo in smo nekaj sekund srečni, potem pa se takoj spomnimo, kako težko bo doseči spravo. Gospod, kje si? Spregovori v tišini smrti in ločenosti in nas nauči, kako delati za mir, kako biti bratje in sestre, kako na novo zgraditi to, ker so bombe hotele uničiti.

Gospod Jezus, ki si nas ljubil do konca.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si s smrtjo uničil smrt.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si nam s svojim zadnjim dihom povrnil življenje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si dal, da je iz svoje prebodene strani
pritekla sprava za vse,
poslušaj naše ponižne glasove:
daj družinam, ki so jih uničile solze in kri,
da bodo verovale v moč odpuščanja,
vsem nam pa, da bomo gradili mir in slogo,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Fac me tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero.
Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.

XIV. postaja
Jezusovo telo pokopljejo v grobu

V/. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi (Molimo te, Kristus, in te hvalimo),
R/. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum (ker si s svojim križem svet odrešil).

Jožef je telo vzel, ga zavil v čisto platno in ga položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel. Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu. (Mt27,59-61)

BEGUNSKA DRUŽINA

Zdaj smo tukaj. Za svojo preteklost smo mrtvi. Hoteli bi živeti v svoji deželi, pa nam je vojna to preprečila. Težko je za družino, če mora izbirati med sanjami in svobodo. Med hrepenenji in preživetjem. Tu smo po dolgem potovanju, na katerem smo videli umirati ženske in otroke, prijatelje, brate in sestre. Tu smo, preživeli. Dojemajo nas kot breme. Mi, ki smo bili doma pomembni, smo tukaj številke, kategorija, poenostavitve. In vendar smo veliko več kot zgolj emigranti. Smo ljudje. Sem smo prišli zaradi svojih otrok. Vsak dan umiramo zanje, da bi tukaj mogli poskusiti živeti normalno življenje, brez bomb, brez prelivanja krvi, brez preganjanja. Smo katoličani, pa tudi to je videti, da je včasih porinjeno v ozadje glede na dejstvo, da smo migranti. Če se s tem ne sprijaznimo, je to zato, ker vemo, da bo nekega dne veliki kamen na vhodu v grob odvaljen.

Gospod Jezus, ki so te prijateljske roke snele z lesa križa.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki si bil pokopan v novem grobu Jožefa iz Arimateje.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Ti, ki nisi spoznal razpadanja v grobu.
           R/. Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Vsi: Pater noster (Oče naš) …

Gospod Jezus,
ki si se spustil v predpekel,
da bi osvobodil Adama in Evo z njunimi otroki iz prastare ječe,
poslušaj naše prošnje za begunske družine:
iztrgaj jih iz osame, ki ubija,
in vsem nam nakloni, da te bomo v vsakem človeku prepoznali
kot ljubljenega brata in sestro,
ki živiš in kraljuješ vekomaj.
R/. Amen.

Quando corpus morietur, / fac ut animae donetur / paradisi gloria. Amen.
Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.

Zaključna molitev

Sveti oče:

Usmiljeni Oče,
ki daješ, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi,
ne zapusti dela svojih rok,
za katero se nisi pomišljal izročiti svojega edinega Sina,
rojenega iz Device, križanega pod Poncijem Pilatom,
ki je umrl in bil pokopan v srcu zemlje,
ki je tretji dan vstal od mrtvih,
se prikazal Mariji iz Magdale,
Petru, drugim apostolom in učencem,
ki vedno živi v sveti Cerkvi,
ki je njegovo živo telo v svetu.

Ohranjaj v naših družinah prižgano luč evangelija,
ki razsvetljuje veselje in žalost, napore in upe:
vsak dom naj odseva obličje Cerkve,
katere najvišji zakon je ljubezen.
Po izlitju svojega Duha nam pomagaj,
da bomo s sebe slekli starega človeka,
ki je pokvarjen od varljivih stasti,
in nas preobleci v novega človeka,
ki je ustvarjen po pravičnosti in svetosti.

Drži nas za roko kakor Oče,
da se ne oddaljimo od tebe;
obrni k svojemu srcu naša uporna srca,
da se bomo naučili slediti načrtom miru;
pripelji nasprotnike, da si podajo roke,
da okusijo vzajemno odpuščanje;
razoroži roko brata, ki se dviga nad brata,
da bo tam, kjer je sovraštvo, zacvetela sloga.

Daj, da se ne bomo obnašali kot sovražniki Kristusovega križa,
da bomo deležni slave njegovega vstajenja.

On s Teboj živi in kraljuje
v edinosti Svetega Duha
na vse veke vekov.
R/. Amen.

APOSTOLSKI BLAGOSLOV
Ob koncu sveti oče podeli apostolski blagoslov.

F. Gospod z vami.
           Vsi: In s tvojim duhom.

F. Naj bo slavljeno ime Gospodovo.
           Vsi: Zdaj in na veke.

F. Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
           Vsi: Ki je ustvaril nebo in zemljo.

F. Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog, Oče + in Sin + in Sveti + Duh.
           Vsi: Amen.

 

Pesem

R/. Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo,
ni lesá, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.
Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladkó.

1. Jezik moj, opevaj zmago, slavno in prečudežno,
zmagoslavno pesem križu, zmage znamenju zapoj,
in povej, kako Zveličar darovan je zmagal smrt. R/.

2. Les visoki, nagni veje, svoja vlakna omehčaj
in naravna vsa trdota v tebi popusti naj zdaj,
ude vzvišenega Kralja k sebi rahlo le privij. R/.

3. Les presrečni, ti edini nosiš žrtev za ves svet,
ladja si, v pristan domači svet zgubljeni nosiš spet,
ker te je oblila sveta Jagnjetova rešnja kri. R/.

 

Ilustracije so vzete iz

•       molitvenika s premišljevanji o Gospodovem trpljenju (1473), vat. lat. 9206
•       in iz horarija (15. stol.), ott. lat. 2919

 

Prevod: br. Miran Špelič OFM