Kategorija: Uncategorized

Kolikokrat moramo odpustiti, smo slišali. A postavlja se mi na videz protislovno vprašanje: Ali je gospodar služabniku odpustil? Da in ne hkrati. V odlomku vidimo danes oboje: kako gospodar, ki predstavlja Boga, odpusti svojemu služabniku, pa tudi kako mu ne odpusti in ga da zapreti v ječo in mučiti, dokler mu dolga ne vrne. Tako lahko razumemo, da gospodar, kljub temu da je pripravljen odpuščati, ni pripravljen popuščati. Kaj pričakuje od svojih služabnikov?

1. Zavest zadolženosti: Kje naj se naučimo zavesti zadolženosti, če ne v zavzetem obhajanju zakramenta svete spovedi. Naše spovedi so običajno preveč površne, da bi resnično začutili težo svojih grehov. Prav tako so tudi naši odnosi vse preveč mimogrede. Biti zadolžen, pomeni živeti na tuj račun. Smo kdaj na to pomislili? Ali se zavedamo, da drugi plačuje zaradi naših grehov?

   Prav tako resno vprašanje pa se glasi tudi z druge strani. Ko opozarjaš drugega, ali te drugi sploh hoče slišati, naj ne živi na tvoj račun, naj te ne izkorišča? Ali se v obeh vlogah resnično zavedamo svoje zadolženosti?!

2. Resnična hvaležnost za odpuščanje: Kako naj bomo drugemu hvaležni, da nam je odpustil, če se ne zavedamo svojega greha? Pa naši odnosi sploh sežejo do tja, da je nekaj greh? Na splošno se zdi, da smo se utirili v nek način življenja, postavili najbolj široke okvire, znotraj katerih se gibljemo in znotraj katerih nam je dovoljeno grešiti. Ker ne grešimo čez mero, nam drugi tudi nima kaj odpuščati, zato ni razloga za hvaležnost za odpuščanje. Tudi če nam nekdo odpušča, tega ne vemo, ker se ne ustavimo ob svojem grehu.

   Ko rečemo, da se nam nekaj ne da storiti, se zavedamo greha? Ali se zavedamo, da zaradi tega mogoče drugi ne bo počival? In koliko je veliko večjih grehov!

3. Drža usmiljenja in odpuščanja tudi do drugih: Te drže ni, če ni prvih dveh: torej zavesti zadolženosti in hvaležnosti za odpuščanje.

Po: E. Mozetič

V razmišljanju o Jezusovi zahtevi, da svoje življenje izgubimo, sem pomislil, kako jo je najprej uresničil Jezus sam. Njegovo umiranje sebi zaradi zvestobe Očetu in evangeliju pomeni najprej tiho, skromno, a lepo življenje v družini. Živel je vse, kar je zahtevalo preprosto življenje. Če pustimo nemiren začetek in borne jasli, je potem trajalo trideset let, ko se ni zgodilo nič posebnega. Zvestoba vsakdanjim stvarem, zvestoba v malem, da bi ustvarjal topel dom, lepe odnose ipd.

Potem zvestoba Očetu in evangeliju zahteva izstop iz tihega, zavarovanega doma v vrtinec javnega delovanja. Izpričati resnico je pomenilo izgubiti mir, dobro ime, drseti v zavrženost in prezir. Če je najprej težko živeti tiho in neopazno, pa je še težje zapraviti zunanji mir in sprejetost. In če je v tem trenutku težko sprejeti zavrženost, pa naslednji križ, ki ga zvestoba evangeliju in Bogu zahteva, pomeni sprejeti obsodbo, da imamo opraviti z zločincem. Ni dovolj, da je Jezus izločen, preziran, nazadnje je označen za prevaranta in sovražnika, ki mora umreti.

Tako bi lahko označili tri korake v zvestobi današnji evangeljski besedi, ki nas vabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Podobna pot kot jo je prehodil Jezus, čaka vsakega Njegovega učenca. Nekatere bolj radikalno, druge manj, nekateri bodo dali življenje, drugi bodo ostali v tihem in skritem služenju do konca. Izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija pomeni posloviti se od egoizma, od zagledanosti vase in iskanja lastne pomembnosti. Pomeni zvestoba Resnici in popolna pokorščina le njej. Do kam nas bo ta pokorščina pripeljala, bomo vedeli na dan svoje smrti. Navsezadnje niti ni pomembno. Ni smiselno, da se s tem obremenjujemo, ali plašimo trpljenja. Bog bo poskrbel za vsakega od nas. Življenje z Njim je vedno lepo, ker On poskrbi za svoje otroke in prijatelje. Naj bo v nas le živa želja, da izpolnimo Besedo, ki nam jo je podaril.

Po: E. Mozetič

Izjava slovenskih škofov ob neurjih, ki pustošijo po Sloveniji

 4.8.2023  Ljubljana  Izjava, Solidarnost, SŠK   

Letošnja poletna neurja naši državi in ljudem ne prizanašajo. Vsa Slovenija doživlja stisko ob poplavljenih poljih, uničenem pridelku, naraščajočih hudournikih, še bolj pa ob strahu vseh tistih, ki so se v ujmi in povodnji znašli sami in brez pomoči, ter vseh, ki so trepetali in še trepetajo za življenje najbližjih ter za lastno preživetje. Klic po molitvi in utehi odmeva na družbenih omrežjih, v telefonskih klicih, osebnih pogovorih in raznih drugih stikih.

Ob tem Cerkev trpi s trpečimi, joka s tistimi, ki jokajo (prim. Rm 12,15), in razmišlja, kako pomagati. Slovenski škofje izražamo bližino prizadetim in skupaj z duhovniki in vso Cerkvijo obljubljamo molitev in materialno podporo.

Povabljeni smo, da stopimo skupaj, se povežemo v solidarnosti, se konkretno zavzamemo za vse ranljive ter za vse, ki so v strahu zaradi fizičnih nevarnosti; predvsem pa spet obudimo vero in zaupanje v Božjo bližino in pomoč. Zavedamo se, da krščanstvo prinaša najmočnejši in edinstven razlog za sprejem in prenašanje trpljenja; vemo, da svoje trpljenje lahko darujemo in pridružujemo Kristusovemu trpljenju; sedanja preizkušnja pa je za nas klic, da se res bolj povežemo s Kristusom in brati. Vsi katoličani smo povabljeni, da okrepimo svojo vero in solidarnost z bližnjim v stiski.

Posebej spodbujamo duhovnike, naj v svojih skupnostih obudijo pobožnosti, ki pred Boga dvigajo naše prošnje za milost odvrnitve hude ure. V teh dneh pri sveti daritvi porabljajmo obrazec »za odvrnitev neurja« (Rimski misal, str. 814), v ta namen molimo litanije ter v prihodnje obnovimo pobožnost prošnjih dni.

Vse, ki jih letošnje ujme niso prizadele, oziroma lahko kakorkoli pomagajo, spodbujamo k solidarnosti preko Slovenske karitas, ki že zbira sredstva za pomoč najbolj ogroženim; z darom in delom pomagajmo v lokalnem okolju.

Slovenski škofje se ob tem zahvaljujemo vsem, ki nam že kažete, kako je prav pomagati najbolj ranljivim: gasilcem, civilni zaščiti, karitativnim delavcem in vsem, ki se v teh dneh žrtvujete za druge. Božji blagoslov in priprošnja Marije Pomagaj naj bo nad vsemi!

Katekizem pravi, da nam jih Sveti Duh daje kot “prve sadove večne slave” – torej so dobesedno začetek nebes, ki jih doživljamo na zemlji

O Svetem Duhu premišljujem na poseben način zaradi njegove nepogrešljive vloge, da me oblikuje po Jezusu Kristusu, kar je, kot razumem, smisel našega življenja.

V zadnjem času sem se še posebej osredinil na sadove Svetega Duha, ki so po mojem mnenju odlični izrazi tega, kar si resnično želim in potrebujem v svojem življenju. Katekizem pravi, da nam jih Sveti Duh daje kot “prve sadove večne slave” – torej so dobesedno začetek nebes, ki jih doživljamo na zemlji.

Preberite še:Ali Sveti Duh deluje samo po vernih?

Našteva jih 12. Da bi si jih zapomnil, si jih predstavljal in jih posnemal, jih v skupinah po tri povezujem s svojimi otroki.

Dva izmed mojih otrok sta čudovita primera “ljubezni, miru in veselja”, prvih treh sadov Svetega Duha.

Imam dve hčeri, ki sta že od nekdaj ljubeči, vedno pripravljeni pomagati; vedno sta nad družinskimi trenji; ter veseli, vedno pripravljeni spodbujati in podpirati druge.

Ena od njiju je želela delati za letalsko družbo na letališču, zavedajoč se, da bo znala ohraniti mirno kri, ko bo imela opravka z razburjenimi, razdraženimi strankami. Druga začenja z delom v zdravstvu, kjer bo gotovo počela to, kar je delala za nas: razsvetljevala slabe dneve in drugim krepila moči.

Preberite še:4 načini za večjo prisotnost Svetega Duha v nas

Hčerki sta moji podobi “ljubezni, miru in veselja”. In kdo je vaša? Lahko je kdorkoli iz vaše družine – ali pa najljubši svetnik, recimo sveti Janez Pavel II., ki je v spor hladne vojne vnašal ljubezen, mir in veselje.

Ko pomislim na “potrpežljivost, blagost in dobrotljivost”, si predstavljam druga dva od svojih otrok.

Ena je z velikim dostojanstvom prenesla že marsikaj in zna z milostjo sprejeti tisto, česar ne more spremeniti. Na kritiko se ne odziva s kritiko in če se pogovor obrne v negativno smer, v njem ne sodeluje.

Preberite še:Sveti Duh preseneča

Predstavljam si tudi enega od svojih sinov: vedno poskuša povezovati svoje brate, na jezno besedo se vedno odzove prijazno in je vedno na strani tistega, kar je najboljše za druge.

Kdo pa je vaš zgled potrpežljivosti, blagosti in dobrotljivosti? Mati Terezija je odlična kandidatka. Nikoli ni bila samozadovoljna, pač pa vedno potrpežljiva; daleč od tega, da bi bila vsiljiva, ampak vedno prijazna; nikoli ni bila “pridkana”, ampak vedno dobra.

Moj zgled “dobrohotnosti, krotkosti in zvestobe” je spet ena od hčera.

V šoli je bila vedno tista, ki je postorila vse naloge, ki jih je bilo treba opraviti; bila je dovolj skromna, da se je lahko družila z različnimi skupinami ljudi; in bila je tako predana, da si vedel: delo bo opravljeno, če se ga je lotila ona.

Preberite še:Sledite trem nasvetom Svetega Duha za dobro življenje

Te kreposti so bile še posebej očitne, ko se je moja družina soočila s težkim zdravstvenim položajem. Velikodušno je darovala svoj čas, s pravim vedenjem je pomirila strašljive okoliščine, nato pa se je vedno znova vračala v bolnišnico, da bi pomagala, znova in znova … Vidim, da njena najmlajša brata zdaj stopata po njenih stopinjah.

Če v svojem življenju ne poznate nikogar, ki bi ustrezal tem lastnostim, pa se z “dobrohotnostjo, krotkostjo in zvestobo” lahko ponašajo številni svetniki. Pri tem imam v mislih duhovnika Emila Kapauna, ki se je razdajal za svojo čredo, svojim vojnim sojetnikom nudil vse, kar bi jim utrdilo upanje – šale, molitev ali predmet, ki ga je kje izbrskal — in se kljub temi in mrazu večkrat vračal mednje.

Preberite še:Zakaj sploh potrebujem tega Svetega Duha?!

Zadnja trojka je “skromnost, vzdržnost in čistost”.

Pri tem pomislim na dva različna sinova, ki sta se posvetila pomoči svojim bratom in drugim mladim moškim, da bi spoznali sami sebe, se ukrotili in se posvetili tistemu, kar je najboljše v drugih ljudeh.

Eden si iskreno in z vsem srcem prizadeva za posvečeno življenje, drugi pa sošolcem predava o teologiji telesa in se nato z njimi druži pri večerji, posvečeni razpravam o pristni moškosti.

Med svetniki, ki ustrezajo tem lastnostim, sta seveda tudi sveti Jožef in Devica Marija. Oba pa vam lahko predstavljata zgled vseh 12 sadov Svetega Duha.

Preberite še:Okrepite navzočnost Svetega Duha v svojem življenju

Koga poznate, ki vam kaže pomen sadov Svetega Duha?

Če to ni družinski član, je morda kakšen svetnik. Če ni svetnik, je lahko najljubši književni ali filmski lik. Vsi smo bili blagoslovljeni z znamenji Svetega Duha v svojih življenjih, znamenji, ki jih lahko vidimo, cenimo in posnemamo.

Moja molitev gre takole: “Gospod, pomagaj mi, da se od svojih otrok naučim biti bolj podoben Tebi, po moči Tvojega Svetega Duha.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Vir: si.aleteia.org

Sveti oče je v četrtek, 13. aprila 2023, v avdienco sprejel Združenje verskih socialnih in zdravstvenih ustanov (ARIS). Poudaril je, da je zdravstvo krščanskega značaja dolžno braniti pravico do oskrbe zlasti najšibkejših družbenih skupin. Ustanove je povabil, naj se medsebojno povezujejo ter zagotavljajo celostno oskrbo bolnikov, ki so jim zaupani.

»Vesel sem, da se lahko srečam z vašim Združenjem, ki deluje na področju upravljanja zdravstvenih struktur krščanskega značaja, ki bi jih lahko primerjali z gostiščem dobrega Samarijana (prim. Lk 10,25-37), kjer bolniki lahko prejmejo “olje tolažbe in vino upanja”.1Izražam hvaležnost za dobro, ki je bilo storjeno v številnih zdravstvenih ustanovah v Italiji, in jih spodbujam, naj nadaljujejo z vztrajnostjo in domišljijo dejavne ljubezni, ki je lastna številnim ustanoviteljem, ki so z njimi začeli.

Krščansko zdravstvo v Italiji ima lepo in večstoletno zgodovino. Cerkev je z zdravstveno oskrbo veliko storila, da bi prisluhnila revnim, šibkim in zapuščenim prebivalcem družbe. Na tem področju ni manjkalo verodostojnih pričevalcev, ki so znali prepoznati in služiti bolnemu in trpečemu Kristusu do popolne podaritve samih sebe, tudi z žrtvovanjem svojega življenja. Pomislimo na svetega Kamila de Lellisa, sveto Jožefino Vannini, svetega Jožefa Moscatija, sveto Avguštino Pietrantoni in mnoge druge. Hvaležni za preteklost se zato čutimo poklicani, da z dejavno zavzetostjo in preroškim duhom živimo v sedanjosti. V zdravstvenem sektorju so lahko bolj kot drugod, včasih na zelo očiten način, vidne boleče posledice kulture odmetavanja. Kadar bolna oseba ni postavljena v središče in ni upoštevana v svojem dostojanstvu, se oblikujejo drže, ki lahko vodijo celo v špekulacije o nesrečah drugih,2 na kar moramo biti pozorni.«

Sveti oče se je v nadaljevanju nagovora zaustavil ob naslednjem vprašanju: kakšna je naloga zdravstvenih ustanov krščanskega značaja v italijanskem kontekstu, kjer obstaja nacionalna zdravstvena služba, ki je po svoji poklicanosti univerzalna in naj bi zato skrbela za vse? »Da bi odgovorili na to vprašanje, je potrebno ponovno obnoviti temeljno karizmo katoliškega zdravstva in jo aplicirati v tej novi zgodovinski situaciji. Pri tem pa se zavedamo, da je danes zaradi različnih razlogov vse težje ohranjati obstoječe strukture. Potrebno se je podati na poti razločevanja in sprejemati pogumne odločitve, pri čemer se moramo zavedati, da je naša poklicanost biti tam, kjer so potrebe. Kot Cerkev smo poklicani odgovoriti predvsem na zdravstvene potrebe najrevnejših, izključenih in tistih, katerih potrebe zaradi ekonomskih ali kulturnih razlogov niso upoštevane«.

Papež je ob tem spomnil, da je tudi v Italiji veliko ljudi, ki zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo plačati zdravstvenih storitev. Poleg tega so problem izredno dolge čakalne dobe, tudi za nujne preglede. »Povečuje se potreba po pobolnišnični oskrbi, saj bolnišnice odpuščajo bolnike v kratkem času in dajejo prednost zdravljenju akutnejših faz bolezni in ne zdravljenju kroničnih patologij: te postajajo, zlasti za ostarele, resen problem tudi z ekonomskega vidika, pri čemer obstaja tveganje, da se daje prednost načinom delovanja, ki ne spoštujejo dostojanstva osebe. … Vsaka oseba ima pravico do zdravil. Če mora starejša oseba jemati večje število zdravil in zaradi varčevanja z denarjem ali iz drugega razloga teh zdravil ne dobi, je to prikrita in postopna evtanazija, ker ne dobijo tistega, kar potrebujejo za zdravljenje«.

»Zdravstvo krščanskega značaja je dolžno braniti pravico do oskrbe zlasti najšibkejših družbenih skupin in dajati prednost krajem, kjer ljudje najbolj trpijo in kjer je zanje najmanj poskrbljeno, tudi če to morda zahteva prilagoditev obstoječih storitev novim razmeram. Vsaka bolna oseba je po definiciji krhka, uboga, potrebna pomoči; včasih so tisti, ki so bogati, bolj osamljeni in zapuščeni kot tisti, ki so revni. Vendar je jasno, da imajo danes tisti, ki imajo denar, drugačne možnosti dostopa do oskrbe kot revnejši. Ko pomislimo na veliko število kongregacij, ki so nastale v različnih zgodovinskih obdobjih s pogumnimi karizmami, se vprašajmo: kaj bi ti ustanovitelji in ustanoviteljice storili danes?«

»Poslanstvo katoliških bolnišnic je predvsem skrbeti za tiste, ki jih zdravstvena ekonomija in določena sodobna kultura zavračata. To je bila prerokba številnih zdravstvenih ustanov krščanskega značaja, začenši z nastankom samih bolnišnic, ki so bile ustanovljene prav zato, da bi skrbele za tiste, ki se jih nihče ni hotel dotakniti. Naj bo to tudi danes vaše pričevanje, skupaj s kompetentnim in jasnim upravljanjem, ki je sposobno združevati raziskave, inovacije, predanost poslednjim in celosten pogled«.

Sveti oče je nato zbranim dejal, da je stvarnost kompleksna in se bodo z njo lahko soočili na primeren način le, če bodo zdravstvene ustanove verskega značaja zbrale pogum in se povezale v mrežo; se izognile vsakršnemu duhu tekmovalnosti, združile znanje in vire ter morda ustanovile nove pravne subjekte, s katerimi bodo lahko pomagale zlasti manjšim stvarnostim. »Ne bojte se hoditi po novih poteh, tvegajte. Tvegajte in tako preprečite, da bi morali naše bolnišnice samo iz ekonomskih razlogov prodati – to je velika nevarnost in je zelo aktualna, posebej tukaj v Rimu, lahko vam pošljem seznam – in bila na ta način izbrisana dediščina, ki so jo dolgo ohranjale in bogatile številne žrtve. Prav z namenom uresničevanja teh dveh nujnih ciljev in na prošnjo samih zdravstvenih ustanov katoliškega značaja je decembra 2015 nastala Papeška komisija za dejavnosti na zdravstvenem področju javnih pravnih oseb v Cerkvi. Vabim vas k dejavnemu in konstruktivnemu sodelovanju z njo«.

»Ob koncu bi vam rad priporočil, da ljudi, ki jih sprejemate v svojih ustanovah, spremljajte s celostno oskrbo, ki ne zanemarja duhovne in verske pomoči bolnikom, njihovim družinam in zdravstvenim delavcem. Tudi v tem bi morale biti krščanske zdravstvene ustanove zgled. Ne gre le za nudenje zakramentalne pastoralne oskrbe, temveč za celovito pozornost do osebe. Nihče se v bolezni ne sme čutiti osamljenega! Nasprotno, vsakogar je treba podpirati pri njegovih vprašanjih o smislu in mu pomagati, da s krščanskim upanjem prehodi včasih dolgo in naporno pot bolezni.

Dragi bratje in sestre, ohranjajte karizmo svojih ustanoviteljev. Ne toliko zato, da bi posnemali njihova dejanja, ampak da bi sprejeli njihovega duha; ne toliko zato, da bi branili preteklost, ampak da bi gradili sedanjost in prihodnost, v kateri boste s svojo prisotnostjo oznanjali Božjo bližino bolnim, zlasti tistim, ki so najbolj prikrajšani in odrinjeni na rob zaradi logike dobička. Naj vas spremlja Devica Marija. Iz srca blagoslavljam vas in vaše delo. Prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.«

1Rimski misal, Navadni hvalospev VIII.
2Prim. Govor Škofovski komisiji za služenje dejavne ljubezni in zdravje pri Italijanski škofovski konferenci, 10. februar 2017).

Vir: Vatican News – slovenska redakcija