Kategorija: Uncategorized

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus sprašuje apostola Petra, če ga ima rad. Kar sprašuje Petra, sprašuje tudi nas. Gre za pomembno vprašanje. Kdor ljubi Kristusa, ljubi Cerkev. V veroizpovedi ponavljamo, da je Cerkev sveta, katoliška in apostolska. Zaradi nas ljudi je Cerkev tudi grešna.
Ljubiti Cerkev pomeni, da spoštujemo duhovnike, papeža, škofe in tudi svoje dušne pastirje, župnike. Svetna družba Cerkve ne ljubi in včasih to odkrito pove. So pa tudi nekateri verniki, ki nimajo radi papeža, škofov in duhovnikov. Kdor iskreno ljubi, odpušča. Odpušča slabosti, ki jih vidi, in grehe, ki ga žalostijo. Ljubezen vse potrpi. Zatorej ostanimo v ljubezni do Cerkve.
Apostol Peter v prvem berilu pravi: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« Apostol hoče reči, da je treba Boga poslušati in živeti po njegovi besedi. Njegova beseda je nauk Cerkve. Shranjen je v Svetem pismu in v učenju cerkvenega zbora. Cerkveni nauk razlagajo številni pisci tudi v cerkvenem verskem tisku. Kdor ne bere Svetega pisma in ni naročen na vsaj en verski tisk, živi v veliki temi vere in nevednosti o cerkvenem nauku. Kdor ne bere Svetega pisma, ne pozna tudi Cerkve in njenega nauka. V nevednosti človek tako postane plen krivih naukov, laži in zmot. Kdor ne pozna nauka Cerkve, je plen ‘lažibratov’. Zato ostanimo zvesti nauku Cerkve. Bodimo zvesti bralci Svetega pisma in verske literature. Samo tako se bo naš duh krepil in naš um ostril in ostal zvest resnici, ki je Jezus, Gospod.
Kristjan, ki moli, ljubi Cerkev in v sebi neguje cerkveni nauk, širi okrog sebe prijeten vonj, kot vonj kadila, ki zbuja pozornost in navdušenje.

Po: E. Mozetič

Jezus dopolnjuje svoje življenje. Dovolj je bilo križev, sedaj ostane samo še eden, bi lahko rekli, telesni križ, ki ga mora prinesti do vrha Kalvarije. Vendar nam zadnji boj razkriva še drugi križ, ki ga je Jezus nosil vse življenje: križ molka in tihote.
Lahko si predstavljamo, kolikokrat si je Jezus želel, da bi komu kaj dopovedal, pa ni mogel. Učenci so imeli v svojih glavah svoje predstave, ljudstvo svoje, veliki duhovniki, pismouki in farizeji spet svoje. Jezus je razlagal svoje poglede, da bi ga razumeli. Spodbujal jih je, naj zamenjajo nekatere predstave. Teden dni pred strašno obsodbo ga razglašajo za kralja. Jezus ve, da odhaja v smrt.
Lahko bi kričal, naj ne delajo neumnosti, naj si priznajo nesmisel, ki ga nosijo v glavi: danes hozana, jutri križaj ga. A Jezus molči. Ne dopoveduje, kadar ve, da mora molčati. Zmore molčati, ko ga s poljubom izdaja Juda. Zmore molčati tudi pred Pilatom, pred razjarjeno množico, pred ponorelimi vojaki. Obsojen je zločina, a on molči. To je križ popolne predanosti Očetu. Njegov edini cilj je izpolniti Očetovo voljo. Zato zmore molčati.
Koliko slutenj, spoznanj, odnosov …, je moral Jezus v sebi nositi sam, v tihoti in molitvi. V zadnjih trenutkih življenja razkriva, da je vedel, da ga bo Juda izdal. V svojih vrstah je dolgo časa gledal izdajalca. Zagotovo ga je tiho spodbujal, da naj stopi na pot življenja. Ni pa mu mogel predočiti vsega, ker za to še ni prišel čas. Jezus pa ni vedel le za Juda, vedel je tudi za Petra, ki ga bo zatajil. Zaupal mu je prvenstvo, kljub temu da je vedel, da mu v največjem trpljenju ne bo stal ob strani. Ozdravljal je množice in jih spodbujal, čeprav je vedel, da se bodo pri izbiri med Barabo in njim odločili za razbojnika.
V sebi najbrž vsi vemo, da brez tihote tudi mi ne bomo zmogli nositi ne le križa molka, ampak tudi vseh ostalih križev. Naj nas veliki teden utrdi v veri, da je križ edino znamenje odrešenja. Le po poti križa je mogoče priti do vstajanje. Naj nas ta pot vzgaja za molk in vabi vabi v tihoto! 

Po: E. Mozetič

Na cvetno nedeljo praznujemo Jezusov prihod v sveto mesto Jeruzalem. Triumfalni Jezusov prihod je veliko nasprotje temu, kar se bo v naslednjih dneh dogajalo v mestu: izdaja Jezusa, njegova obsodba in križanje. Toda cvetna nedelja nam pokaže, kdo prihaja v Jeruzalem na mladem osličku. Liturgija cvetne nedelje se začne s slovesno procesijo. Verniki se zberejo zunaj cerkve, duhovnik prebere evangelij o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Ljudje prinesejo oljčne vejice in skrbno narejene butarice (presmece, pušeljce …), ki jih duhovnik blagoslovi. Nato gre procesija s pesmijo in molitvijo v cerkev, ki je simbol za sveto mesto Jeruzalem. S to procesijo je izraženo hrepenenje po miru. Mir, ki prihaja z Jezusom in odhaja z njim v nebesa, bi naj napolnil tudi nas na zemlji.
Po; A. Grun, Oče odpusti ji

Jezus nas v tem postnem času vabi, da pogled popolnoma preusmerimo. Vedno, kadar nas zanaša, da bi se primerjali z drugimi in z njimi opravičevali oz. se zgražali, se moramo ustaviti ob sebi in se najprej vprašati:
Ali na našem obrazu ljudje lahko prepoznajo veselje, ki ga daje zavest, kako zelo smo ljubljeni od Očeta? Ali se v vseh pravilih, ki jih kot kristjani poznamo, čutimo svobodne. Ali začutimo čudovito moč odpuščanja, ki nam ga Bog podarja?
Jezus se ne zgraža nad prostitutko. Skloni se k njej, želi ji biti blizu, da bi je ne bilo strah. Hoče ji dati vedeti, da je ne obsoja, in jo vabi, da se grehu odpove.
Naj bo post povabilo k veselju, k novemu odnosu z Bogom in ljudmi. Da pa bomo tega sposobni, nas bo pripravila odpoved. Odpovejmo se hinavščini, maščevalnosti, opravljanju, obrekovanju … in ostalo nam bo več časa za prijaznost, naklonjenost, ljubeznivost, darežljivost
Odpoved nas vzpodbuja k približevanju Bogu, ohranja nas odprte, da ne iščemo prehitro potešitve svojega hrepenenja kje drugje, pri ljudeh ali pa pri lepotah tega sveta. Odpoved varuje pred tem, da bi prehitro pokrili svojo rano, jo napolnili z nadomestnimi potešitvami. Pri odpovedi gre za to, da v sebi odkrijem, kaj je sploh moj temelj, od česa pravzaprav živim. Ko v odpovedi zavestno odložim mnoge nadomestne potešitve, ki me dovolj pogosto omamijo in oslepijo, spoznam svojo najbolj notranjo resnico. V odpovedi odstranim zagrinjalo, ki leži nad mojimi razgretimi mislimi in čustvi. Tako se lahko pokaže vse, kar je v meni, moje neizpolnjene želje in hrepenenja, moja poželenja, moje misli, ki se vrtijo le okrog mene, mojega uspeha, moje lastnine, mojega zdravja, moje potrditve, in moja čustva, kot so jeza, zagrenjenost ali žalost. Kdor se na pravi način odpoveduje, postane ponižen.
Ne obsojajmo! Sprejmimo povabilo postnega časa, ki nas vse vabi k ponižnosti.
Po: E. Mozetič

Potem ko je Jezus soočen s preveč poenostavljenim zaključkom, da je zlo, ki doleti nekoga Božja kazen, povrne Bogu njegovo pravo podobo, Bog je namreč dober in tako nikakor ne more hoteti zlo. In da bi se varovali misli, da so nesreče, ki nekoga doletijo, neposredni učinek osebne krivde. S pogledom spreobrnjenja je Jezus pokazal na drugačno branje teh dogodkov. Nesreče in žalostni dogodki ne smejo v nas prebuditi radovednosti ali iskanja domnevnih krivcev, temveč morajo biti priložnost za premislek, s katerim premagamo samoprevaro, da lahko živimo brez Boga, ter priložnost, da poživimo z Gospodovo pomočjo prizadevanje za spremembo lastnega življenja. Bog se pred grehom pokaže kot poln usmiljenja, saj ne preneha klicati grešnikov, da se izognejo zlu ter začnejo rasti v njegovi ljubezni ter tudi začnejo konkretno pomagati bližnjemu v težavah. S tem bodo živeli v veselju milosti in se izognili večni smrti. Možnost spreobrnitve pa zahteva, da se naučimo gledati na dogodke življenja z vidika vere, spodbujeni s svetim strahom Božjim. Prava modrost med trpljenjem in žalostjo je, pustiti, da nas nagovori nestalnost človeškega bivanja ter da gledamo človeško zgodovino z očmi Boga, ki po načrtu nedoumljive ljubezni, hoče svojim otrokom vedno in samo dobro, a ki včasih tudi dovoli bolečo preizkušnjo, da bi nas pripeljal do večje dobrine.

Kristus nas vabi, da na zlo odgovorimo predvsem z resnim spraševanjem vesti ter s prizadevanjem prečistimo lastno življenje. Če ne, pravi, bomo vsi na isti način pokončani. Dejansko, osebe in družbe, ki nikoli ne postavijo samih sebe pod vprašaj, čaka usoda dokončnega poloma. Medtem ko spreobrnjenje, čeprav ne varuje pred problemi in nesrečami, omogoča soočiti se z njimi na ‘drugačen’ način. Spreobrnjenje premaga zlo v njegovi korenini, ki je greh, čeprav ne more vedno preprečiti posledic.

Po: E. Mozetič

Gospod je milostljiv in usmiljen.
Gospod odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni.
On iz jame rešuje tvoje življenje, krona te z dobroto in usmiljenjem. (Ps 103,3–4)

Evangelist nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne, samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je Jezusovo obličje spremenilo. Osupli so pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o ‘izhodu’, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja.
Prav ta dva moža sta lahko lepo povabilo in prikaz, kaj je spremenjenje.
Mojzes je bil po sili razmer zavržen otrok. Tujec na faraonovem dvoru. Štirideset let potem živi kot pastir v puščavi. Na gori Horeb se mu Bog prikaže v gorečem grmu in mu razodene svoje ime. Vročekrvni Mojzes postane sočuten in nežen mož, potrpežljiv voditelj, vztrajen in do konca zvest Bogu. Kljub upornemu ljudstvu, ki ga mora voditi, ne izgubi vere v odrešenje. Nobena žrtev mu ni odveč, da le reši svoje ljudstvo zablod. Ima zelo jasno hrepenenje po neskončno lepem cilju – obljubljeni deželi in zagotovo tudi po Božji podobi, ki jo v njem kleše Bog sam. To ga lahko vodi prek vseh ovir.
Podoben lik je Elija, o katerem vemo precej manj. Včasih pa rečemo: Kakršna smrt, takšno življenje. Glede na to, da je bil Elija z gorečim vozom vzet v nebo, lahko rečemo, da je bil nadvse goreč in strasten prerok. Nobena preizkušnja mu ni bila preveč, ker je gledal lepoto Boga.
Ta dva moža nas učita, da Gospodovo spremenjenje pomeni to, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je Božja podoba v nas. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih borcev za lepo, dobro in resnično, podobo nežnih in sočutnih sogovornikov, ki vidijo več kot le sebe.
To je predokus velike noči. Ravno zato je Peter vzkliknil: ‘Dobro je, da smo tukaj’. Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več nikoli končal!

Po: E. Mozetič

Kako se običajno začne naše delo? Vse si pripravimo, vse domislimo, odpravimo vse ovire in potem se, če je vse v najlepšem redu, lotimo dela. Ko pridejo ovire, pogosto popustimo, rečemo, da je nemogoče vztrajati, da se stvari ne da spremeniti. Če ne vemo, ali smo stvari kos ali ne, se je največkrat niti ne lotimo.
Jezus se stvari loteva drugače. Preden začne z javnim delovanjem, gre v puščavo. Tam ni nič posebej spodbudnega: lakota, vročina in mraz, skušnjave. Vse se dogaja med zvermi in angeli, med nebom in zemljo, med puščavo in rodovitnim Božjim kraljestvom. Jezus nima nobene gotovosti, da bo vsemu kos. Kaj je njegova gotovost? Bog sam, Oče, ki mu je to poslanstvo dal, bo poskrbel, da ga bo lahko tudi izpolnil. Ne ve, kako, ne s čim … Nima sodelavcev, nima poslušalcev, vse je v zraku. In s katerimi skušnjavami se sooča v puščavi?
Ena sama je hudičeva skušnjava. In to je njegova beseda dvoma: »Če si Božji Sin …« Podvomi v svoje poslanstvo! In za nas velja popolnoma isto. Prva in ključna stvar za hudiča je človeka prepričati, da tisti glas ob Jordanu ni resničen. Da Bog laže. Da to, da sem za Boga otrok, ki ga ima rad bolj kot vse drugo, ni res. In v trenutku, ko začne človek o tem dvomiti, se znajde v strahu, da ni dovolj dober, da ne dela prav, da se trudi zaman. Da je v bistvu sam, ker ljubezni ni vreden. Ta strah je korenina vseh skušnjav.
Tako se začne njegovo prijateljstvo z zlom. Bolj ko se z njim brati, bolj je sam, globlje v puščavo gre. Ker je – čeprav mu ponuja same lepe in privlačne stvari – hudičev cilj samo eden: da človeka uniči, da ga oropa ljubezni.
Ampak zato tudi je puščava. Zato mora človek skoznjo. V njej je namreč vse njegov sovražnik, vse proti njemu – razen cilja, ki ga nosi v prsih. In takrat spozna, kaj je v njegovem življenju bistveno. Kajti človek, ki vztraja in hodi skozi puščavo, bo slej ko prej prišel do spoznanja, da je Bog pred vsemi človekovimi drugimi potrebami. Da je on vse, kar potrebuje.    Po: E. Mozetič