Avtor: Administrator

Danes je praznik, ki ga imenujemo svečnica ali darovanje Jezusa. Ali se še spominjaš, da je to praznik luči in srečanja? Kaj meniš zakaj?

Zato ker je praznik darovanja. Mojzesova postava pravi, da naj bo vsak moški prvorojenec posvečen Bogu. Jezus se podredi tej postavi, da bi bil v vsem podoben nam. Ko bo na Kalvariji sprejel vse človeško trpljenje nam bo še bolj podoben. Jožef in Marija sta Jezusa podarila, da bo v naše dobro služil Bogu. Po njunih rokah se da Jezus na razpolago Bogu, zato, »da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost«. Jezus nama je podarjen zato, da se sooči s smrtjo in zlom ter ga po Božjem načrtu tudi za naju in v nama premaga, naju osvobodi strahu in bega pred lepoto življenja.

Zaradi tega Simeon Jezusa imenuje luč. Vse druge luči so lažne. Luč bogastva in politične moči ter luč lastne slave, so v resnici tema. Jezus je luč sveta, luč tudi tvojega in mojega srca, če hočeva. To pa zato, ker je podaril sam sebe. Na Kalvariji je ta luč postavljena na svetilnik, da bi svetila vsemu svetu. Praznik darovanja v templju ali svečnica torej že vnaprej po Simeonu in Ani napove Jezusovo velikonočno skrivnost. V tej skrivnosti se uresničijo besede: »ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Jezus je povzdignjen, da s križa pritegne poglede vseh ljudi, tudi tvojega in mojega, in nas razsvetli z lučjo svoje ljubezni. S križem se sooči zato, da bi tudi ti in jaz vedela, da on ljubi Očeta (Jn 10,17) in da tudi midva za vedno pripadava Očetu. Izbral je naju, ne sebe. Izročil se nama je samo zato, da bi spoznala kdo je v resnici Bog in koliko mu pomeniva. V tem je luč za tvoje in moje srce.

Luč je posledica darovanja. Tej luči pustiva svetiti, če se tudi midva zaradi njegove ljubezni upava podariti Bogu in bližnjim. To notranjo moč nama je Jezus podaril. Veselje in pogumno srce sta naš dom le, če se v zaupanju izročiva ali podariva Njemu in drugim.

Zato biti posvečen pomeni podarjen. Podaritev je skrivnost ljubezni. Zato vsak trenutek najinega življenja napolni z veseljem, močjo, mirom, blagoslovom, zaupanjem, ustvarjalnostjo. Če sva kristjana sva tudi midva posvečena. Duhovniki in redovniki so nenehno navzoče znamenje te posvečenosti, te podarjenosti. A le zato, da bi svetili drugim, da bi vsi lahko srečali Jezusa in njegovega Očeta in resnično zaživeli iz tega kar njemu pomenimo.

Svečnica je zato tudi praznik srečanja: Jožef in Marija se srečata s starčkom Simeonom in starko Ano. Simeon, pomeni Bog je uslišal. Ana pomeni, Božja naklonjenost. Oba sta podoba stare zaveze in tudi tebe in mene. Oba sta vse svoje življenje hrepenela po srečanju z Jezusom. Obema se je hrepenenje uresničilo. Simeon se zato nič več ne boji umreti, ne boji se več v zaupanju živeti, ne boji se več imeti rad in si odpočiti v Božji zvestobi. Spomin na smrt je zato tudi zate in zame priložnost za življenje v miru in notranji moči. Prerokinja Ana je vdova, ki končno najde Ženina. Meja najinega bivanja ni več nič, ampak Bog Oče. Sonce smisla nama je vzšlo. Nič več ne tavava v gosti temi nesmisla. Ti in jaz sva obiskana, nisva sama.

Svečnica tudi tebe in mene želi navdušiti za močno hrepenenje po srečanju z Jezusom. Skozi vse življenje naju Bog vodi v vedno lepša srečanja z Njim. Jezus nama želi podariti ogromno notranje moči, ki jo še kako potrebujeva, če hočeva tudi midva svoje življenje ljubeče podariti in svetiti. Srečava ga v bogoslužju in zakramentih in po vseh življenjskih okoliščinah. Pozor. Majhna a pomembna podrobnost. Srečava ga, če sva poslušna Svetemu Duhu. Če nisva, večino priložnosti za srečanje izgubiva in izpustiva iz rok. Zato prosi Sv. Duha naj nama odpre oči srca. Da bo srečanje z Jezusom tudi naju posvetilo in razsvetlilo. Da bova tudi midva luč sveta. Le luč Božje ljubezni, ki jo sprejmeva in razdeliva z drugimi je resnična in dela vsak trenutek najinega življenja lep in dragocen. Na ta način tudi z najinim sodelovanjem lahko Bog preobraža svet in mu vrača lepoto, večno lepoto, ki pa jo okušava in se je veseliva ta trenutek.

p. Dr. Vili Lovše

Letošnji praznik Gospodovega razglašenja oz. praznik svetih treh kraljev je bil za skupino kolednikov iz župnij Trnje in Zagorje še posebej nepozaben. Prvič po 15ih letih, ko smo v naših župnijah (ponovno) uvedli koledovanje kot Trikraljevsko akcijo, v kateri zbiramo sredstva za naše misijonarje po svetu, se nam je ponudila priložnost, da smo koledovali ne le po domačih vaseh, ampak tudi pri najvišnjih predstavnikih države in Cerkve v Ljubljani.

Priprave na ta izjemen dogodek so se začele že v mesecu novembru, ko smo začeli vaditi pesmi, pripravljati obleke, vaditi besedilo … hvaležni g. župniku Niku Štrancarju, ki nam je omogočil to doživetje.

Generalko našega nastopa smo premierno izvedli na božičnem koncertu na Jurščah, 4. januarja. V ponedeljek, 6. januarja, pa je šlo zares. Sprejeli so nas na Misijonskem središču Slovenije, ki so glavni organizatorji tega dogodka ter nas popeljali na pot. Najprej smo v predsedniški palači s pesmijo in voščilom obiskali predsednika vlade g. Marjana Šarca in predsednika Republike Slovenije g. Boruta Pahorja. Nato je sledil obisk nuncija (t.j. papeževega poslanca v Sloveniji) g. nadškofa msgr. Jean-Marie Speicha ter nadškofije, kjer nas je sprejel g. nadškof msgr. Stanislav Zore. Sledil je še obisk državnega zbora in njegovega predsednika g. Dejana Židana. Kot zadnji pa so nas sprejeli na katoliški založbi Družina ter na sedežu Slovenske Karitas.

Vsi omenjeni so bili izredno veseli našega obiska, predvsem sporočila miru, ki ga širijo sv. trije kralji, saj je ravno v teh dneh v medijih veliko slišati o mednarodnem nemiru. Vsi so tudi z veseljem darovali za naše misijonarje. Dan je bil naporen, a nepozaben. Zbrali smo toliko lepih vtisov, da nas bodo razveseljevali še celo leto 2020.

 Obenem tudi vam voščimo z besedemi iz našega koledovanja:

“Mi pa prinašamo vam blagoslov, naj sreča napolni rodni vaš krov,

zdravje, pogum naj vas se drži, to v novem vam letu želimo prav vsi.”

 

(Skupina kolednikov iz župnij Trnje in Zagorje)

 

Koledniki pri nadškofu in metropolitu Stanislavu Zoretu

 

Koledniki pri predsedniku republike Borutu Pahorju

 

Koledniki pri predsedniku vlade Marjanu Šarcu

 

Koledniki pri predsedniku državnega zbora Dejanu Židanu

A: Iz 7,10-14; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24

Ljudje kraljestva ustvarjajo zgodovino. Predrejo skozi mala kraljestva tega sveta v alternativni in mnogo večji svet, v celotno Božje stvarjenje. Ljudje, ki še vedno živijo v svojem lažnem jazu, ustavljajo zgodovino in podirajo življenje. Boga in religijo uporabljajo za obrambo svojega lastnega statusa in statusa quo na tem svetu, ki jih ohranja. Pogosto so bojazljivi, prijazni in uglajeni ljudje vseh starosti, ki razmišljajo tako kot vsi ostali. Nimajo moči, da bi prebili ali kakor pravi Jezus v uvodu, da bi karkoli spremenili (Mr 1,15; Mt 4,17).

Kako moremo misliti, da je bila Marija, ki je bila vzgojena kot vse dobre židovske deklice, pripravljena za angelovo sporočilo? Bogu je morala dovoliti, da jo je vodil ven iz njenih ozkih pričakovanj, njene zone udobja, njenih religioznih dolžnosti uboganja voditeljev. Bila je zelo mlada in popolnoma neizobražena. Morda teologija ni nujna pot, ampak sta potrebni zgolj preprosta celovitost in pogum. Nič, kar je bilo rečenega v sinagogi, bi lahko Marijo ali Jožefa pripravilo za to, kar se je dogajalo. Oba sta morala računati na svoje angele. Kateri škof bi v takšnem položaju zaupal? Jaz sam zagotovo ne bi. Vse kar vemo o Jožefu je, da je bil pravičen mož (Mt 1,19), tudi mlad in verjetno neizobražen. Vse to je proti našim kriterijem in načinu s katerim ocenjujemo pristnost.

Čemu bi torej ljubili in občudovali ljudi, kot sta bila Marija in Jožef, potem pa ne bi posnemali njunih poti vere, njunega poguma in njune negotovosti s strani religioznega sistema? Bila sta dva laika, ki sta popolnoma zaupala svojemu notranjemu izkustvu Boga in sta mu sledila v Betlehem in celo v Egipt. Evangelij ne omenja, da sta svoje notranje izkustvo preverjala pri velikih duhovnikih, v sinagogi niti v židovskem svetem pismu. Marija in Jožef sta hodila v moči poguma in slepe vere, da je njuno izkustvo resnično. Nihče jima ni od zunaj zagotovil, da imata prav in da sta na pravi poti. Njun edini varnostni pas je bila Božja ljubezen in usmiljenje. Nanjo sta se morala mnogokrat, res mnogokrat zanašati. Če se ne bi, ne bi nikdar zmogla tako ljubko pasti v Očetovo ljubezen in usmiljenje.

p. Dr Vili Lovše

A: Iz 35,1-6a.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11

Duh vedno povezuje, ustvarja spravo, odpušča, zdravi in iz dveh dela eno. Žene nas onkraj človeško postavljenih meja, da v nas dokončno prenovi vse kar je ločeno in odtujeno. Diabolično (grško dia balein, potegniti narazen) vedno deli in ločuje vse kar naj bi bilo združeno in v miru. Podobno kot Duh vedno iz dveh ustvarja eno, tudi zlo eno trga na več delov. Duh zdravi in zbira, mehča in oživlja, zlo razkraja in uničuje življenje.

V berilu prerok Izaija opisuje prihod Jahvejevega služabnika. Točno z enakimi besedami je Jezus prvič naznanil svoje poslanstvo (Lk 4,18-19). Pravi, da presega vljudne in primerne meje, da bi lahko znova povezal skupaj vse, tudi tiste, ki so v družbi izključeni in zapostavljeni: reveže, ujetnike, slepe, zavržene. Njegovo poslanstvo ni to, da zbira tako imenovane dobre v privatne podeželske klube. Njegovo poslanstvo je doseči vse, ki so na robu in na dnu, vse ki so zadnji. Prav tem želi povedati, da so v resnici prvi! S tem je skoraj v celoti opisana služba Svetega Duha in zato tudi Jezusa.

Bolj ko uspemo povezovati, bolj ko smo sposobni odpuščati in sprejemati različnost, bolj smo vključevalni in radostni, bolj smo sposobni živeti v Duhu. Bolj nas nenehno muči potreba po zavračanju, nasprotovanju, zanikanju, izključevanju in izločanju, bolj smo odprti za negativne in uničujoče glasove in svoje najslabše nagone. Jezus je nas vzor zdravljenja, preseganja in sprave, mož Duha, ki vse oživlja, če mu dovolimo.

p. Dr Vili Lovše

Lastnosti Janez Krstnika so najbolj redke in ključne za vsakršno reformo ali pristno preobrazbo oseb ali skupin. Zaradi tega se vsako leto v adventnem času osredotočimo na Janeza Krstnika. Jezus mu je zato zaupal in sprejel njegov ne tempeljski naravni obred (ritual), hkrati pa ga je daleč presegel. Voda je samo posoda; ogenj in Duh pa sta vsebini, pravi Janez Krstnik. A mi nismo takšni kot veliki Janez. Drug za drugim zamešamo in svoje male posode smatramo za resnično vsebino. Obredja zamešamo za resničnost, namesto da bi sprejeli, da nam obredi kažejo v globino in onkraj sebe.

Janez Krščevalec je najmočnejša kombinacija prepričanja in ponižnosti, moralnosti in mistike, radikalne prerokbe in življenja v sedanjosti. Sin tempeljskega duhovnika opravlja svoje obrede ob reki. Je mož rojen v privilegije in se oblači kakor hipi. Je super zvezdnik, ki se je pripravljen vsemu odreči. Ustvari svoj lastni krst z vodo potem pa trdi, da je resnično pomemben le krst v Duhu in ognju! On je živeči paradoks. Celo Jezus je to trdil o njem: “Med ljudmi ni večjega od Janeza… a je tudi najmanjši v novi resničnosti, ki jo jaz prinašam (Mt 11,11). Janez razume in hkrati ne razume. Zardi tega mora v tej drami že zgodaj zapustiti prizorišče. Odigral je svojo enkratno in pomembno vlogo in tega se dobro zaveda. On je briljantna duhovnost spusta, ne vzpona. “On mora rasti, jaz pa se manjšati!” (Jn 3,30).

Takšna svoboda je mogoča le, ker se je Janez že od otroštva učil izprazniti se samega sebe (svojega lažnega jaza), še preden si je zgradil svoj lastni stolp uspeha. Njegov ego je bil tako brez moči, da se mu je lahko odrekel skupaj s svojim sporočilom in svojim lastnim življenjem. To je resnični pomen njegove glave na pladnju. V angleščini je lahko »ego« tudi kratica za odstranitev Boga (angleško Edging God Out). Ega moramo biti izpraznjeni, drugače ne moremo v Krstnikovem slogu pokazati na Jezusa. Takšna praznina ali odsotnost sebičnosti nam ne pade preprosto v naročje. Takšna ponižnost se ne zgodi sama od sebe, ampak je končni sad tisočih izpuščanj in tisočih trenutkov stika z Bogom, ki so Janezu postopoma omogočili, da je Boga spustil k sebi.

p. Dr Viljem Lovše

A: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

“Pridi, Gospod Jezus!” je adventna mantra, ki pomeni, da mora vsa krščanska zgodovina živeti iz neke vrste načrtne praznine, nekakšne izbrane neizpolnitve. Dokončna polnost vedno šele pride. Ni potrebno, da jo sedaj zahtevamo. To omogoča široko odprto življenje za milost in za prihodnost, ki jo ustvarja Bog, ne mi sami. Točno to je pravi pomen besede “čujte”, kakor nas vabi evangelij. Lahko uporabljamo še druge besede za advent: zavedanje, živost, pozornost, čuječnost, prebujenost. Advent je predvsem klic k polnemu zavedanju Božje in naše resnice, ki od nas zahteva visoko ceno.

Ko sredi vsakdana drug od drugega zahtevamo zadovoljitev, s tem zavračamo Njega in tudi vzklik “Pridi, Gospod Jezus”. Ko zahtevamo, da se zgodovina odvija po naših zahtevah, zavračamo in odbijamo “Pridi, Gospod Jezus!” Ko zahtevamo, da smo takoj rešeni tesnobe, nemira ali kakršnega koli nezadovoljstva, zavračamo “Pridi, Gospod Jezus”. Zavračamo sprejemanje celotne in širše zgodbe odrešenja, ki ga daje Bog.

“Pridi, Gospod Jezus”, je skok v svobodo in predanost, ki se upravičeno imenuje vrlina upanja. Teološka krepost upanja je potrpežljiva in zaupljiva pripravljenost, da živimo brez zaprtosti, a še vedno zadovoljni in celo srečni, kajti naša zadovoljitev je sedaj na drugi ravni in naš Vir nas presega. Sposobni smo zaupati, da bo On znova prišel, prav kakor je Jezus vstopil v našo preteklost, v naše privatne dileme in v naš trpeči svet. Naša krščanska preteklost tedaj postane krščanski uvod. “Pridi, Gospod Jezus!” ni krik obupancev, ampak pomirjen vzklik kozmičnega upanja.    p. Vili Lovše

Povabljena sva, da gledava križanega Gospoda. Evangelist Luka gleda nanj skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala, na koncu odide in se trka po prsih, ker se je zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod križem pa so voditelji izraelskega ljudstva, ki so zahtevali, da se Jezusa obsodi. Sedaj ga zasmehujejo in sramotijo. Vojaki se iz Jezusa kruto norčujejo. Vedejo se kot podivjani otroci. So simbol poganov, ki križanega kralja ne morejo vzeti zares. Edina izjema med pogani je stotnik, ki v Jezusovem obnašanju na križu začuti popolno nedolžnost.

Ob križanem Jezusu sta v središču dogajanja še dva razbojnika. Vsak izraža enega od dveh možnih pogledov na Križanega: prvi je brezbožen, drugi pa pobožen. Brezbožnež se jezi in preklinja. Pobožni razbojnik je umirjen. Prvi je obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv.

Pobožnega razbojnika krščanska ikonografija predstavlja kot tistega, ki v raju pričakuje, da vstopijo vsi sveti. Kaj je ta razbojnik videl v Jezusu, da ga je upal prositi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«? Morda ga je presunila nedolžnost, ki je žarela iz Jezusa, ki je visel tako blizu njega. Razbojnik je pred po krivici obsojenim in zelo krotkim Jezusom uspel pogledati na lastno polomljeno zgodovino. Ne da bi se izgubil v očitkih, ki so tik pred smrtjo nekoristni ali celo kruti, v miru sprejme svojo usodo. To zmore zato, ker jo lahko odpre Jezusu, ki je neskončno večji od njega. Prošnja pobožnega razbojnika in Jezusov odgovor nanjo nama pokažeta, da je Božje kraljestvo v resnici sijaj ljubezni, izlite na človeka. Božje kraljestvo je v tem, da se zaradi človekove hudobije Bog ne odreče svoji ljubezni do njega. Bog je krotak in ljubeč prav v trenutkih, ko ga človek zavrne in potepta. Čaka in pričakuje, da bi ga človek prepoznal in v njem pognal korenine svojega življenja.

Jezus nama pokaže, kdo je Bog, in nama omogoči, da kot človeka okušava sožitje z Njim. Njegova ljubezen do vsakega izmed nas postane medsebojna sprava sredi konkretne zgodovine, ki na ta način spregovori o miru med nebom in zemljo. Sprava spregovori o dejstvu, da je zemlja našega srca postala raj, v katerem se časti, okuša in med seboj deli Boga. Njegovo ljubezen je pokazal Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Če jo sprejmeva, lahko gledava kralja slave. In takšnega kralja gleda Cerkev, njega oznanja in njemu služi.

Podoba dobrega razbojnika razkrije skrivnost Boga, ki se odpre človeku in ga vabi k sebi. Sodba na križu ne govori o krivičnosti ljudi, ampak o pravičnosti Boga. Božja pravičnost naju ima za vredna sijaja svoje ljubezni. Tako močno, da lahko sodelujeva pri dinamiki Njegove ljubezni, ki se izliva na ves svet. Oba dobro veva, da sama po sebi tega nisva vredna in nimava nobenih zaslug. Na Giottovi sliki vesoljne sodbe v kapeli Scrovegni v Padovi, je ob vznožju velikega križa naslikan majhen človeški lik. Deležen je poveličanja križa, ki ga držita dva velika angela. Droben človek objema les križa in ga stiska k prsim. Majhen in krhek človek, dobri razbojnik, Simon iz Cirene, vsak izmed nas, ti in jaz. Zadel je v Jezusa in v njem prepoznal Boga. Navdušil se je nad njim in se nanj navezal. Nosi prijeten jarem in lahko breme. Srečen je, ker je sprejel veselje Božje ljubezni. Tukaj in sedaj. Poskusiva tudi midva. Vsak dan znova.

p. Vili Lovše

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezusu izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše