Prvi dan starih staršev in ostarelih – Pastoralne smernice

Posted on by

Sporočilo svetega očeta Frančiška za 1. svetovni dan starih staršev in ostarelih

Odločitev za svetovni dan starih staršev in starejših je prišla v času, ki ga v zadnjih mesecih v vseh delih sveta zaznamujeta pandemija in trpljenje naših starejših generacij. Poročanje o tem, da so ostareli morali umirati sami in nato niso bili deležni pogreba, so Cerkvi povzročali veliko bolečino.

To je eden od križev našega časa, ki so se ga na križevem potu s papežem letos na veliki petek upravičeno spomnili: »Ljudje so skočili iz reševalnega vozila oblečeni kot astronavti, v zaščitnih oblačilih, rokavicah, maskah in z obraznimi ščitniki. Odpeljali so mojega dedka, ki je težko dihal. Takrat sem ga videl zadnjikrat. Nekaj dni kasneje je umrl v bolnišnici. Kako osamljenega se je moral počutiti. Nisem mogel biti ob njem, da bi se poslovil od njega in ga tolažil«.[1]

Ko ne moremo biti blizu tistim, ki trpijo, je to v nasprotju s krščanskim klicem k izražanju sočutja. Ta svetovni dan je priložnost za potrditev dejstva, da Cerkev nikoli ne sme biti oddaljena od tistih, ki nosijo križ. Tema, ki jo je izbral sveti oče, »Jaz sem vedno z vami«, jasno izraža, da si v času pandemije in v boljših časih, ki bodo sledili, vsaka cerkvena skupnost želi vedno biti s starejšimi.

Pred dobrim letom dni, ko je bil prvi val pandemije na vrhuncu, so v Dikasteriju za laike, družino in življenje zapisali: »Kot posamezniki in kot krajevne Cerkve lahko veliko storimo za ostarele: molimo zanje, ozdravljamo bolezen osamljenosti, sprožimo mreže solidarnostni in še veliko več. Ob dejstvu, da je starejša generacija tako močno prizadeta, imamo skupno odgovornost.«[2] Ko se bo nevihta pomirila, mora ta naloga postati del običajne razsežnosti v življenju župnij in celotne Cerkve. Vsakoletno praznovanje dneva, posvečenega ostarelim, je vključevanje pozornosti do šibkih starejših v običajno strukturo našega pastoralnega dela.

Ne moremo reči, da je skrb za ostarele, ki jo kaže papež Frančišek, nekaj novega. Zadnji papeži so ostarelim namenjali podobno pozornost in jih nagovarjali z besedami modrosti in človeške topline.[3] Papež Frančišek je v svojem pontifikatu dokazoval svojo duhovno bližino ostarelim, kar je treba brati v luči ekleziologije, ki je značilna zanj. Tako kot druga področja, ki niso bila vedno deležne ustrezne pastoralne skrbi, imajo tudi starejši ljudje natančno poslanstvo, da Božje ljudstvo izpopolnjujejo v svetosti. Papež Frančišek opredeljuje njihovo nalogo, ki je v tem, da ohranjajo spomine pri življenju in prenašajo vero na mlajše generacije, kar pa je še pomembnejše, meni, da so pomemben sestavni del katoliških laikov. Niso zgolj »uporabniki« Cerkve, ampak so tudi spremljevalci na poti. Zato ta svetovni dan ni priložnost za pripravo dokumenta o starosti, temveč je sporočilo, namenjeno ostarelim, v katerem jih sveti oče prosi, naj delijo odgovornost za pot Cerkve v prihodnosti in sodelujejo pri gradnji sveta po pandemiji. To je novost, ki se sklada s sinodalno perspektivo, ki jo zagovarja papež Frančišek. Po njegovem mnenju so starejši ljudje del »vseh krščenih, ki so predmet sensus fidei – nezmotno – in credendo.[4] Ta perspektiva nam kaže, kako pomembno je zagotoviti boljšo pastoralno skrb za generacijo, na katero smo pogosto pozabljali, predvsem zato, ker radi mislimo, da so ostareli že evangelizirani.

Ta prvi svetovni dan starih staršev in ostarelih obhajamo sredi leta, ki ga je sveti oče posvetil družini, ob peti obletnici apostolske spodbude Radost ljubezni. To je namerna izbira, ki izhaja iz zavedanja, da starejši – vsi starejši, tudi tisti, ki niso stari starši – potrebujejo družinsko okolje, v katerem lahko živijo, in da se morajo družine zavedati vloge, ki jo imajo njihovi starejši člani. V globaliziranem svetu odnos med ostarelimi in družinami ni več samoumeven, nasprotno, nenehno se postavlja pod vprašaj. To je trend, ki ima različne konotacije glede na geografski in kulturni kontekst, vendar obstajajo nekatere ponavljajoče se značilnosti, ki kažejo na to, da lahko med starejšimi in družino poteka kriza, znamenje časa, ki ga je treba upoštevati. Družinsko pastoralno delo, ki se pogosto ukvarja le z odnosi v parih in odnosi med starši in otroki, se težko osredotoči na odnos med ostarelimi starši in odraslimi otroki ter med starimi starši in vnuki.

O tem je papež jasno napisal v okrožnici Vsi smo bratje. Rekel je: »Videli smo, kaj se je v nekaterih predelih sveta dogajalo s starejšimi zaradi koronavirusa. Ne bi smeli tako umirati. A dejansko jih je nekaj podobnega doletelo tudi ob vročinskih valovih in drugih okoliščinah: bili so okrutno zavrženi. Ne zavedamo se, da se s potiskanjem starejših v osamo in s prelaganjem na ramena drugih, brez primernega in skrbnega spremljanja družine, pohablja in siromaši družina sama. Poleg tega ostajajo mladi brez nujno potrebnega stika s svojimi koreninami in z modrostjo, ki je sami od sebe ne morejo doseči.« (FT 19). To so pomembne besede, ki jih je treba znova priklicati v zavest. Lahko nam pomagajo razmisliti o dolgu, ki ga imajo družine – in družinska pastorala – do generacije, ki je v nekaterih pogledih padla v pozabo.

Ta zapleteni scenarij (pandemija, iskanje nove vodilne vloge ostarelih in kriza v družinskih odnosih) je poleg tega, da je treba ljudem pomagati, da se izognejo malodušju in potrtosti, pripeljal Cerkev do tega, da je izbrala preprost način postavljanja na skupno pot in negovanja solidarnosti: praznovanje. Ostareli in mladi skupaj: starši in otroci; stari starši in vnuki; ljudje, ki morda ne pripadajo isti družini. Cerkev se zaveda potrebe po spravi med generacijami in težav, s katerimi se srečujejo ostareli, vendar krivda ni vezana na nikogaršnje napake. Izbrana je bila pot skupnega veselega praznovanja.

Kot vidimo v priliki o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu, lahko praznovanja premagajo razdore, ki so povzročili brazgotine v družini. Sinu se je oče najbrž zdel star in blizu smrti, zato je prosil za dediščino, ki jo je nato zapravil. Oče ga je sprejel nazaj in mu odpustil, zato se je sin z ostarelim očetom in tudi sam s seboj spravil. Vse to so obeležili s praznovanjem, na katerem so se vsi zbrali. Usmiljeni oče se zaveda težav, izdaje in nedorečenega, a se kljub temu odloči za praznovanje. To je zato, ker nam samo veselje evangelija napolni srce in nas odreši »greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti« (VE 1). Veselje evangelija je osnova, na kateri lahko gradimo obnovljene odnose med generacijami, in zahvaljujoč modrosti, ki jo izkazujejo ostareli, je tudi skala, na kateri lahko gradimo naše družbe po pandemiji.

Zato si želimo, da bi praznovanje prvega svetovnega dneva starih staršev in ostarelih doživeli kot praznovanje, ki vključuje vse generacije. Ne gre samo za srečo, temveč za veselje, ki se rodi iz vedenja, da je Gospod blizu življenja tako ostarelih kot mladih, saj je Bog vedno z nami.

Veliko pastoralnih orodij lahko konkretno izrazi našo pastoralno skrb za starejše ljudi. V ta namen bi bilo koristno sklicevati se na dokument o starejših, ki ga je pred leti objavil Papeški svet za laike.[5] Vsebuje obsežen razmislek o pomenu in vrednosti starosti in daje konkretne pastoralne predloge, ki so tudi danes enako veljavni in ustrezni. Med številnimi načini, ki krajevnim cerkvam in posameznikom omogočajo, da so blizu starejšim, bi radi predlagali enega, ki je preprost za izvedbo in zelo učinkovit, to je obiskovanje starejših. To je otipljivo znamenje Cerkve, ki gre naprej. Obiskovanje izhaja iz izročila in z njim izkazujemo sočutje, tudi do tistih, ki so bolni, ali v zaporu. Danes se zdi, da moramo dobro znanem seznamu sedmih del usmiljenja dodati še ‘delo’ obiskovanja starejših, ki so sami. Odločitev Apostolske penitenzierie, da podeli popolni odpustek tistim, ki to izvajajo, še poudarja njeno nujnost.

Tu bi radi ponudili tudi različne druge ideje, kako praznovati ta svetovni dan. Vsaka župnija ali cerkvena skupnost bi lahko ob tem svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih obhajala mašo v spomin na ostarele v svoji skupnosti, ki so umrli zaradi Covida-19; prosite mlade, naj obiščejo babice in dedke, še posebej starejše, ki so sami, da jim predajo sporočilo svetega očeta. Poleg tega, kar smo predlagali, smo prepričani, da bo vsaka cerkvena skupnost našla najboljši način za praznovanje v svojem posebnem kontekstu.

Naj bo ta svetovni dan starih staršev in ostarelih praznovanje, polno veselja evangelija za vse!

Alexandre Awi Mello, I. Sch.
Tajnik
Dikasterij za laike, družino in življenje

Kard. Kevin Farrell
Prefekt
Dikasterij za laike, družino in življenje

OBISKOVANJE STARIH STARŠEV IN OSTARELIH, KI SO SAMI

· Prvi svetovni dan starih staršev in ostarelih bomo praznovali v razmerah, v katerih v mnogih državah še vedno ne bo mogoče, da bi starejši fizično obiskali mašo.

· Da bi sporočilo bližine in tolažbe na ta svetovni dan prišlo do vseh – tudi do tistih, ki so najbolj odmaknjeni – prosímo ljudi, naj v svoji skupnosti obiščejo stare starše in ostarele, ki živijo sami, ter jim prenesejo sporočilo svetega očeta.

· Obisk je oprijemljiv znak pomoči Cerkve. V času socialne distance zaradi pandemije obisk pokaže, da smo lahko blizu starejšim, hkrati pa še vedno upoštevati varnostne ukrepe.

· Obisk je osebna izbira, da vstanemo in se v naglici odpravimo k drugim (prim. Lk 1,39), tako kot je to storila Marija, ko je obiskala svojo ostarelo sestrično Elizabeto.

· Obisk je priložnost, da vnuk reče babici in dedku, ali mlad človek ostarelemu, ki ga obišče, reče: »Jaz sem vedno sem z vami«.

· Obisk je lahko priložnost, da prinesete darilo, na primer rožo, in skupaj preberete molitev ob svetovnem dnevu.

· Obisk je lahko tudi priložnost, da se ostarelim, zlasti tistim, ki že dlje časa niso zapustili domov, ponudi priložnost za prejem zakramentov sprave in evharistije.

· Obisk ostarelega, ki živi sam, je eden od načinov za pridobitev popolnega odpustka, podeljenega ob tem svetovnem dnevu.

· Kjer nujni zdravstveni ukrepi še vedno onemogočajo osebni obisk, lahko v ljubezni z domišljijo ugotovite, kako po telefonu ali družabnih medijih doseči osamljene ostarele.

· Sporočilo o svetovnem dnevu lahko delite tudi z objavljanjem fotografij obiskov na družbenih omrežjih z oznako #IamWithYouAlways.

PRIPRAVLJANJE SVETOVNEGA DNE Z OSTARELIMI

· Starejši so glavna ciljna skupina dejavnosti tega dneva. Sporočilo svetega očeta je namenjeno njim.

· Pomembno je zagotoviti, da se čim več starejših osebno udeleži nedeljskega bogoslužja, ki se bo obhajalo ob tem svetovnem dnevu.

· Ostarele iz župnije ali cerkvene skupine lahko povabite na razmišljanje o papeževem sporočilu za njihov svetovni dan. Natisnjeno različico lahko razdelite vsem navzočim, video sporočilo pa si lahko ogledate skupaj.

· Vsak, ki obišče ostarele, ki živijo sami, lahko besede sporočila izroči tistim, ki se ne morejo udeležiti srečanj.

· Vsem babicam in dedkom ter ostarelim, ki jih boste dosegli ob njihovem svetovnem dnevu, lahko izročite molitvene namene svetega očeta ter posebne namene njihove lastne skupnosti.

PRIPRAVLJANJE SVETOVNEGA DNE Z MLADIMI

· Nekaj tednov pred svetovnim dnevom lahko skličete mlade iz svoje skupnosti, da jim vse pojasnite in poskrbite, da bodo z obiski dosegli čim več ostarelih.

· Podobno se lahko po praznovanju srečate z mladimi, da vam bodo zaupali svoje odzive na obiske.

· Mladi lahko organizirajo družabne kampanje za širjenje informacij o svetovnem dnevu z uporabo oznake #IamWithYouAlways.

SPOMIN NA OSTARELE, KI SO UMRLI ZARADI COVID-19

· Med evharističnim praznovanjem ob svetovnem dnevu ali ob posebno določenem času lahko posvetite nekaj trenutkov spominu na ostarele v župniji ali skupnosti, ki so umrli zaradi pandemije, in zlasti tiste, za katere ni bilo mogoče opraviti pogreba.

· Ena od možnosti je tudi, da preberete imena ostarelih po prošnjah vernikov in prižgete svečo za vsakogar, ki se ga želite spominjati.

POPOLNI ODPUSTEK

· Apostolska penitenzieria je 13. maja objavila odlok o popolnem odpustku ob svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih.

· Ostareli lahko dobijo odpustek z udeležbo pri eni od maš, ki se bodo praznovale ob tem svetovnem dnevu.

· Glede na to, da nujne zdravstvene razmere še trajajo, in dejstvo, da nekateri starejši zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo osebno obiskovati maš, se odpustek podeli tudi tistim, ki se bodo maše udeležili prek televizije, radia ali interneta.

· Odpustek se podeli tudi vsem, ki na ta svetovni dan opravijo ‘delo usmiljenja’ in obiščejo ostarelega, ki je sam.

· Kjer javne oblasti izrecno prepovedujejo osebne obiske, da bi se izognili okužbi, je odpustek mogoče dobiti tudi na virtualnem srečanju.

[1] Križev pot, ki ga je vodil papež Frančišek na veliki petek, 2. aprila 2021 na Trgu Svetega Petra, 13. postaja.

[2] Dikasterij za laike, družino in življenje, V samoti je koronavirus še bolj smrtonosen, 7. april 2020. http://www.laityfamilylife.va/content/laityfamilylife/en/news/2020/nella-solitudine-il-coronavirus-uccide-di-piu.html

[3] Glej na primer, Janez Pavel II. Pismo starejšim, 1. oktober 1999; Benedikt XVI., Govor med obiskom doma za ostarele Viva gli anzani, ki ga vodi Skupnost svetega Egidija, 12. november 2012

[4] Zapis Sinode škofov, 21. maja 2021

[5] Prim. Papeški svet za laike, Dostojanstvo starejših ljudi in njihovo poslanstvo v Cerkvi in svetu. 1. oktober 1998

Nagovor koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka ob svoji zlati maši

Posted on by

POSTARAJ SE PRI SVOJEM DELU

Dragi bratje in sestre, vsem prav lep pozdrav! Pozdravljam najprej dragega brata Andreja, škofa novomeškega, ki je prav te dni dobil tudi svojega naslednika. Iskreno mu čestitamo za predano in zvesto službo, ki jo zdaj končuje, in se skupaj z njim veselimo bogatih sadov njegovih molitev in njegovega dela. Pozdravljam brata Maksimilijana, škofa celjskega, ki je pred kratkim prevzel obnovljeno celjsko škofijo in skupaj z njim prosimo za uspešno vodenje zaupane mu Gospodove črede. Pozdravljam vse brate zlatomašnike in vse duhovnike in diakone, bogoslovce in mašne pomočnike, redovnike in redovnice in vse zbrano Božje ljudstvo, milost vam in mir!

Piše prerok Mojzes v svojem psalmu: ‘Sedemdeset let je dni našega življenja, osemdeset let, če smo krepki’ (Ps 90,10). In zlatomašniško leto običajno pade ravno v to obdobje: petdeset let službe na približno petindvajset let podlage in smo pri petinsedemdesetih, ravno na sredini med sedemdeset in osemdeset. Tako vsak zlatomašnik izpolnjuje naročilo modrega Siraha, ki pravi: ‘Moj sin, ostani zvest svojemu poklicu in ukvarjaj se z njim ter se postaraj pri svojem delu!’ (Sir 11,20).

Hkrati pa je zlatomašniško leto zelo podobno tudi svetemu letu, o katerem piše Mojzes: ‘Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako da ti bo čas sedmih sobotnih let devetinštirideset let!’ (3 Mz 25,8). Potem daj bučno zatrobiti na rog in naj se začne sveto leto: Zemlja naj počiva in vsak naj se vrne k svoji lastnini in k svoji rodovini! In torej tudi k svoji začetni gorečnosti kakor piše apostol Pavel svojemu učencu Timoteju: ‘Zaradi tega te opominjam, da poživiš Božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok!’ (2 Tim 1,6). Tudi po škofovem polaganju rok na novomašnike!

Zahvala za petdeset let potovanja, kakor pravi kralj David: ‘Zakaj le gost sem pri tebi, popotnik kot vsi moji očetje!’ (Ps 39,13). Petdeset let potovanja proti obljubljeni deželi, kakor piše Mojzes o izvoljenem ljudstvu: ‘Našel je (ljudstvo) v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota. Obdal ga je in nanj pazil, ga varoval kot punčico svojega očesa. Kakor orel čuva nad svojim gnezdom, kroži nad svojimi mladiči, je razprostiral svoje peruti, ga sprejemal, ga nosil na svojih krilih’ (5 Mz 32,10-11).

Zahvala Božjemu ljudstvu, kakor pravi kralj David: ‘Vem, Gospod, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost. Z iskrenim srcem sem rade volje daroval vse to in zdaj z veseljem gledam, kako ti tvoje tu pričujoče ljudstvo rade volje daruje’ (1 Krn 29,17). In kakor pričuje apostol Pavel: ‘Kajti po svojih močeh, pričam, da, preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeležiti podpiranja svetih’ (2 Kor 8,3-4).

Zahvala duhovnikom, o katerih piše odlok o pastirski službi škofov: ‘Na prav poseben način pa so škofovi sodelavci župniki, katerim je kot pravim pastirjem izročena skrb za duše na določenem delu škofije pod škofovo oblastjo. Pri opravljanju tega dušnopastirskega dela naj župniki s svojimi pomočniki tako opravljajo svojo učiteljsko in posvečevalno in vodstveno službo, da se bodo tako verniki kakor župnijske skupnosti zares čutile člane škofije in vesoljne Cerkve!’ (Š, 30).

Tudi vam, dragi duhovniki, veljajo Gospodove besede: ‘Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat, ter bi imeli oblast izganjati demone!’ (Mr 3,14-15). ‘Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove’ (Lk 22,28-30).

Zahvala sošolcem:

Msgr. Jurij Bizjak, koprski škof

Ciril Bajt, dhp v župniji Koper-Sveti Marko

Alojz Kobal, župnik v Levpi

Jožef Mikuš, dhp v Ročinju, župnija Kanal

Peter Pipan, vik v Podgrajah

Bogdan Špacapan, vik v Cerknem

Srečko Vončina, vik v Kobaridu

Lojze Bratina SJ, v Dravljah

+Ivan Likar, rojen na Otlici, župnik in predavatelj

Zahvala sodelavcem na škofiji, ki so kakor izbrani trije apostoli Gospodovi: Na Taboru: ‘S seboj je vzel Petra in Jakoba in Janeza in jih peljal na visoko goro’ (Mt 17,1). Pri predstojniku shodnice Jairu: ‘Nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru in Jakobu in Janezu (Mr 5,37). V vrtu Getsemani: ‘In vzel je s seboj Petra in Jakoba in Janeza in se je začel žalostiti’ (Mt 26,37). In isti trije so dali tudi desnico vzajemnosti apostolu Pavlu: Jakob in Kefa in Janez, ki veljajo za stebre (Gal 2,9).

Zahvala dvema škofoma in trem papežem: Škofu Janezu za duhovniško službo (1971) in škofu Metodu za škofovsko službo (2000). Papežu Janezu Pavlu za imenovanje za pomožnega škofa (2000) in papežu Benediktu za imenovanje za ordinarija (2012) ter papežu Frančišku za današnjo čestitko in blagoslov.

Zahvala Gospodu za poslanstvo: ‘Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju’ (Iz 49,1). ‘Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom!’ (Jer 1,5). ‘Bog me je odločil že od rojstva in me poklical po svoji milosti’ (Gal 1,15). ‘Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane’ (Jn 15,16).

Zlata maša pa nam kliče v spomin tudi Zlato ptičko Otona Župančiča: ‘Zlato ptičko so ujeli trije fantje mladi. Kdo imel bo zlato ptičko? Vsi bi ptičko radi!’ ‘Tretji fantič je govoril: Daj mi srce tako: hudi časi, vedro čelo, jasno uro vsako!’ – Gospod naj dobrohotno sprejme naše današnje zahvale in milostno usliši naše prošnje. Amen. –

msgr. dr. Jurij Bizjak,

koprski škof

Škofova beseda birmancem in birmankam ob 30-letnici samostojne Slovenije

Posted on by

Živimo v Božjem čudežu…

Dragi birmanci in birmanke,

Slovenci in Slovenke se veselimo, da imamo že 30 let svojo državo. Ne bi je imeli brez pomoči živega in vsemogočnega Boga. On je vse tako uredil, da smo lahko danes svobodni, živimo v miru in tudi v blagostanju. Pred 30. leti nekateri doma in po svetu niso hoteli, da bi mi živeli v svobodni domovini, toda niso se mogli upreti Božji moči. Samostojna Slovenija je Božji čudež. Slovenija je eden od dokazov vsemu svetu, kaj lahko naredi Bog zaradi mnogih, ki so takrat tudi molili, trpeli in nekateri celo umirali za samostojno Slovenijo.

Zakrament svete birme vam daje vso potrebno pomoč, da lahko nadaljujete pot vere v Jezusa ter pot lepih in potrebnih del za našo Slovenijo. Vi ste prihodnost Slovenije.

Starejši smo naredili, kar smo pač naredili. Kot lahko vidite, smo včasih delali dobro, včasih pa na žalost ne. Naše napake vas ne smejo ustaviti. Iščite dobre vzglede. Poleg Jezusa jih boste našli v mnogih dobrih ljudeh, ki jih poznate.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalim tistim dedkom in babicam, ki so vas spremljali k verouku, doma so vas učili moliti, opogumljali so vas, da bi hodili k sveti maši, z vami so se veselili, ko ste bili vi veseli, in z vami so tudi jokali, ko ste vi jokali. Dedki in babice so skala, na kateri se utrjuje vaša vera. Mnogi od vas brez dedkov in babic danes ne bi mogli verovati. Mogoče so nekateri že v nebesih in zato sedaj toliko bolj molijo za vas. Oni so najbližji Bogu in polagajo vaše molitve in prošnje v njegovo veličastno in dobrotno Srce. Zahvaljujte se jim za to v molitvah.

Dragi birmanci in birmanke, pogumno gremo skupaj naprej. Jezus in njegova Mati Marija sta z nami vedno in povsod.

Dr. Peter Štumpf SDB

soboški škof

Slovesni praznik binkošti

Posted on by

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo letos praznovali v nedeljo, 23. maja 2021, bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas.

Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.[2]

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.[3]

Sveti Duh in nova evangelizacija
Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.[4]

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.[5]

Izraz binkošti in cerkveno leto
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz ‘der fünfzigste Tag’ (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste’ (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.

Vir: RKC

[1] Apd 2,1–11: Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Kreni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!
Jn 20,19–23: Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

[2] Prim. C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 524.

[3] Prim. C. Sorč, n. d., 525.

[4] Prim. C. Sorč, n. d., 587.

[5] Prim. C. Sorč, n. d., 587.

Apostolsko pismo v obliki »Motu Proprio« papeža Frančiška Antiquum ministerium, s katerim se vzpostavlja služba katehista

Posted on by

1. Služba katehista je v Cerkvi zelo starodavna. Skupno prepričanje mnogih teologov je, da prve primere najdemo že v spisih Nove zaveze. Služba poučevanja dobi prvi zametek v »učiteljih«, ki jih apostol omenja, ko piše skupnosti v Korintu: »Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot« (1 Kor 12,28-31).

Luka začne svoj evangelij z izjavo: »/S/em sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,3-4). Zdi se, da se je evangelist dobro zavedal, da s svojimi spisi nudi posebno obliko poučevanja, ki daje trdnost in moč tistim, ki so že prejeli krst. Apostol Pavel se ponovno vrne k tej temi, ko Galačanom priporoča: »Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje« (Gal 6,6). Kot je razvidno, besedilo dodaja temeljno posebnost: občestvo življenja kot značilnost rodovitnosti prejete kateheze.

2. Krščanska skupnost je od svojih začetkov doživljala več različnih oblik služb, ki so se konkretno izrazile v služenju moških in žensk, ki so v poslušnosti delovanju Svetega Duha posvetili svoja življenja izgradnji Cerkve. Karizme, ki jih Sveti Duh ni nikoli nehal razlivati na krščene, so dobile v nekaterih trenutkih vidno in oprijemljivo obliko neposrednega služenja krščanski skupnosti v njenih mnogoterih izrazih, tako da so bile priznane kot nepogrešljiva oblika služenja za skupnost: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče« (1 Kor 12,4-11).

Znotraj velikega karizmatičnega izročila Nove zaveze je torej mogoče prepoznati dejavno navzočnost krščenih, ki so vršili službo posredovanja nauka apostolov in evangelistov na bolj organski, trajen in z različnimi življenjskimi okoliščinami povezan način (prim. II. vatikanski koncil; B 8). Cerkev je to službo želela prepoznati kot konkreten izraz osebne karizme, ki je močno podpirala izvrševanje njenega evangelizacijskega poslanstva. Pogled na življenje prvih krščanskih skupnosti, ki so si prizadevale za širjenje in razmah evangelija, tudi danes spodbuja Cerkev k dojemanju novih izrazov, po katerih bo ostala zvesta Gospodovi besedi zato, da bi njegov evangelij dosegel vse stvarstvo.

3. Celotna zgodovina evangelizacije dveh tisočletij zelo jasno kaže, kako učinkovito je bilo poslanstvo katehistov. Škofje, duhovniki in diakoni so skupaj s tolikimi možmi in ženami posvečenega življenja posvetili svoje življenje ketehetskemu pouku, da bi bila vera trdna opora osebnemu bivanju vsakega človeka. Poleg tega so nekateri okoli sebe zbrali druge brate in sestre, ki so v medsebojni podelitvi enake karizme oblikovali redovne ustanove, popolnoma posvečene katehezi.

Pri tem ne smemo pozabiti na neštete množice laikov, ki so neposredno sodelovali pri širjenju evangelija s katehetskim poučevanjem. Na moške in ženske z živo vero, verodostojne priče svetosti, ki so bili v nekaterih primerih tudi ustanovitelji Cerkve ter so zanjo darovali svoje življenje. Tudi danes je na čelu skupnosti na različnih področjih veliko sposobnih in vztrajnih katehistov, ki opravljajo nenadomestljivo poslanstvo pri prenašanju in poglabljanju vere. Dolga vrsta blaženih, svetih in tudi katehistov mučencev je zaznamovala poslanstvo Cerkve, ki si zasluži, da ga poznamo, saj predstavlja rodoviten vir ne samo za katehezo, ampak za celotno zgodovino krščanske duhovnosti.

4. Z II. vatikanskim ekumenskim koncilom je Cerkev začutila obnovljeno zavest o pomembnosti prizadevanja laikov pri delu evangelizacije. Koncilski očetje so večkrat poudarili, kako potrebno je za »plantatio Ecclesiae« in za razvoj krščanske skupnosti neposredno vključevanje vernih laikov v različne oblike evangelizacije, v katerih se lahko izrazi njihova karizma. »Prav tako si zasluži priznanje tista za misijonsko delo med pogani tako zaslužna množica katehistov, mož in žena, ki prežeti z apostolskim duhom z velikimi napori prispevajo edinstveno in povsem nepogrešljivo pomoč pri širjenju vere in Cerkve. V naših dneh je služba katehistov kar največjega pomena; saj je malo klera za oznanjevanje evangelija tolikšnim množicam in za dušnopastirsko delo« (II. vatikanski ekumenski koncil, M 17).

Skupaj z bogatim koncilskim naukom je treba omeniti še stalno zanimanje papežev, škofovske sinode, škofovskih konferenc in posameznih pastirjev, ki so v teh desetletjih katehezo pomembno obnovili. Katekizem katoliške Cerkve, Apostolska spodbuda o katehezi, Splošni katehetski pravilnik, Splošni pravilnik za katehezo, nedavno izdani Pravilnik za katehezo so skupaj z narodnimi, regionalnimi in škofijskimi katekizmi izraz središčne vrednosti katehetskega dela, ki v ospredje postavlja izobraževanje in trajno oblikovanje vernikov.

5. Škofu lastno poslanstvo je, da je – skupaj z duhovniki, s katerimi deli isto pastoralno skrb, in skupaj s posebno odgovornostjo staršev za krščansko vzgojo otrok – prvi katehist v svoji škofiji, (prim. ZCP, kan. 774, § 2; ZKVC [Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva], kan. 618). Ne da bi mu kakor koli odvzeli to poslanstvo, je treba priznati navzočnost laikov, ki so v moči svojega krsta poklicani k sodelovanju v službi kateheze (prim. ZCP, kan. 225; ZKVC, kan. 401 in 406). Ta navzočnost postane še bolj nujna v naših časih zaradi obnovljene zavesti o evangelizaciji v sodobnem svetu (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 163–168), pa tudi zaradi uveljavljanja globalizirane kulture (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 100.138), ki zahteva pristno srečanje z mladimi rodovi. Pri tem ne smemo pozabiti na potrebo po ustvarjalnih metodologijah in orodjih. Slednja oznanjevanje evangelija usklajujejo z misijonarsko preobrazbo, ki jo je začela Cerkev. Zvestoba preteklosti in odgovornost za sedanjost sta nujna pogoja, da Cerkev lahko vrši svoje poslanstvo v svetu.

Prebujanje osebnega navdušenja vsakega kristjana in poživljanje zavesti, da je poklican uresničevati svoje poslanstvo v skupnosti, zahteva poslušanje glasu Duha, ki nikoli ne umakne svoje rodovitne navzočnosti (prim. ZCP, kan. 774, § 1; ZKVC, kan. 617). Duh tudi danes kliče moške in ženske, naj se srečajo z mnogimi, ki čakajo, da bi spoznali lepoto, dobroto in resnico krščanske vere. Dolžnost pastirjev je, da podpirajo to pot in bogatijo življenje krščanskih skupnosti s prepoznavanjem laiških služb, ki morejo prispevati k preobrazbi družbe, s tem »da bi krščanske vrednote prodirale v družbeni, politični in gospodarski svet« (Veselje evangelija, 102).

6. Laiški apostolat ima nesporno svetno vrednost. Ta zahteva, da laiki »iščejo božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v sladu z Božjo voljo« (II. vatikanski ekumenski koncil, C 31). Njihovo vsakdanje življenje je prepleteno z družinskimi in družbenimi odnosi, kar jim omogoča, da potrjujejo, kako »so poklicani predvsem k temu, da po njih postaja Cerkev pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje« (C 33). Dobro pa je omeniti, da morejo biti laiki poleg tega apostolata »poklicani še na različne načine k bolj neposrednemu sodelovanju pri hierarhičnem apostolatu, podobno tistim možem in ženam, ki so apostola Pavla podpirali pri oznanjevanju evangelija in ki so se mnogo trudili v Gospodu« (C 33).

Posebna naloga, ki jo opravlja katehist, pa se vendarle določa znotraj drugih služb, ki so prisotne v krščanski skupnosti. Katehist je namreč najprej poklican, da pokaže svojo usposobljenost v pastoralni službi posredovanja vere, ki se odvija postopno: od prvega oznanila, ki uvaja v kerigmo, do pouka, ki ozavesti novo življenje v Kristusu in pripravlja zlasti na zakramente krščanskega uvajanja, pa do trajne formacije, ki vsakemu kristjanu omogoči, da je vedno bolj pripravljen »odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja« (1 Pt 3,15). Katehist je istočasno tudi priča vere, učitelj in mistagog, spremljevalec in pedagog, ki poučuje v imenu Cerkve. To je istovetnost, ki se lahko skladno in odgovorno razvije samo po molitvi, študiju in neposrednem sodelovanju pri življenju skupnosti (prim. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, Pravilnik za katehezo, 113).

7. Izdaja apostolskega pisma Ministeria quaedam Pavla VI. je bila daljnovidna, saj je spremenjenemu zgodovinskemu trenutku prilagodil službo lektorja in akolita (prim. apostolsko pismo Spiritus Domini), hkrati pa spodbudil škofovske konference, naj pospešujejo tudi druge službe, med njimi službo katehista: »Poleg teh služb, ki so skupne latinski Cerkvi, škofovskim konferencam nič ne preprečuje, da bi od Apostolskega sedeža prosile še za druge, če presodijo, da bi bila iz posebnih razlogov njihova ustanovitev potrebna ali zelo koristna na njihovem področju. Te vrste so na primer službe ostiarija, eksorcista in katehista.« Nujno povabilo se ponovi v apostolski spodbudi O evangelizaciji današnjega sveta, ko ob zahtevi, da je treba znati brati trenutne potrebe krščanske skupnosti v zvesti kontinuiteti z začetki, spodbuja odkrivanje novih oblik služb za prenovljeno pastoralo: »Te službe, ki so na videz nove, a so zelo povezane z izkušnjami, ki jih je Cerkev živela v času svojega obstoja – na primer služba katehista – so dragocene za plantatio, za življenje in rast Cerkve ter za njeno sposobnost izžarevanja okoli sebe in do tistih, ki so oddaljeni« (sv. Pavel VI., O evangelizaciji današnjega sveta, 73).

Ne moremo torej zanikati, da se »zavest istovetnosti in poslanstva laikov v Cerkvi povečuje. Na voljo imamo številne laike, čeprav jih še ni dovolj. Ti laiki imajo globok čut za skupnost in zvesto zavzetost v ljubezni do bližnjega, v katehezi, v obhajanju vere« (Veselje evangelija, 102). Iz tega sledi, da sprejem laiške službe, kakršna je služba katehista, daje večji poudarek misijonskemu prizadevanju, ki je lastno vsakemu krščenemu in se mora vršiti v popolnoma svetni obliki, ne da bi zapadli v kakršen koli izraz klerikalizacije.

8. Ta služba je tudi močno povezana s poklicanostjo, ki od škofa zahteva potrebno razločevanje in jo poudari obred postavitve. Gre namreč za stalno službo, ki je dana krajevni Cerkvi glede na pastoralne potrebe, ki jih ugotovi krajevni ordinarij, izvaja pa se na laiški način, kakor zahteva sama narava te službe. Dobro je, da so v postavljeno službo katehistov poklicani moški in ženske globoke vere in človeške zrelosti, da dejavno sodelujejo pri življenju krščanske skupnosti, da so sposobni sprejemanja, velikodušnosti in življenja v bratski skupnosti, da dobijo potrebno biblično, teološko, pastoralno in teološko izobrazbo, da bodo pozorni sporočevalci verskih resnic ter da so že prišli do zrele katehetske izkušnje (prim. II. vatikanski ekumenski koncil, Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, 14; ZCP, kan. 231, § 1; ZKVC, kan. 409, § 1). Zahteva se, da morajo biti zvesti sodelavci duhovnikov in diakonov, pripravljeni opravljati službo tam, kjer bo potrebno, in da jih spodbuja pravo apostolsko navdušenje.

Zato, potem ko smo pretehtali vse vidike, v moči apostolske oblasti

ustanavljam

laiško službo katehista.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov bo v kratkem času poskrbela za objavo Obreda postavitve laiške službe katehista.

9. Zato vabim škofovske konference, naj službo katehista uresničijo s tem, da določijo potrebni vzgojni postopek in normativne kriterije za dostop do njega, ko poiščejo najbolj dosledne oblike za službo, ki jo bodo ti poklicani vršiti v skladu s tem, kar je izraženo v tem apostolskem pismu.

10. Sinode vzhodnih Cerkva ali zbori hierarhov lahko prevzamejo, kar je tu določeno, za posamezne Cerkve sui juris, na osnovi lastnega posebnega prava.

11. Pastirji naj ne nehajo sprejemati za svojo spodbudo koncilskih očetov, ko so spominjali: »Dobro namreč vedo, da niso od Kristusa postavljeni, da bi vse zveličavno poslanstvo Cerkve v odnosu do sveta prevzeli samo nase, marveč je njihova vzvišena naloga tako pasti vernike in tako priznavati njihove naloge in karizme, da na svoj način vsi složno sodelujejo za skupno stvar« (C 30). Razločevanje darov, ki jih po delovanju Svetega Duha njegovi Cerkvi nikoli ne primanjkuje, naj bo zanje potrebna podpora, da bodo službo katehista naredili učinkovito za rast svoje skupnosti.

Ukazujem, naj imajo določila tega apostolskega pisma v obliki »motu proprio« trdno in trajno veljavo ne glede na kar koli nasprotnega, čeprav bi bilo vredno posebne omembe, in naj bodo razglašena z objavo v L’Osservatore Romano. Veljati začno istega dne, nato pa naj bodo objavljena v uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.

V Rimu pri sv. Janezu v Lateranu, 10. maja 2021, bogoslužni spomin sv. Janeza iz Avile, duhovnika in cerkvenega učitelja, v devetem letu mojega papeževanja.

Prva kateheza v Letu družine – Hodimo skupaj

Posted on by

https://katoliska-cerkev.si/prva-kateheza-hodimo-skupaj

Kateheza št. 1: Hodimo skupaj

Ob vstopu v Leto družine, 19. marca 2021, je kard. Farrell, prefekt Dikasterija za laike, družino in življenje, napovedal serijo desetih videov. V njih nam sveti oče skupaj z družinami s petih celin želi spregovoriti o vsebini in duhu apostolske spodbude Amoris Laetitia. S preprostim in oprijemljivim jezikom želi nagovoriti vso Cerkev, zlasti krščanske družine. Vabi nas, da ponovno skupaj odkrijemo, kakšen velik dar je družina, ne glede na vse težave, ovire in izzive, s katerimi se ta danes spopada.

Pred nami je prvi video, zraven pa je pridružena prva kateheza, ki nosi naslov Hodimo skupaj. Kateheze so namenjene premišljevanju znotraj družine ali v skupnosti družin, na primer v zakonskih skupinah, pri družinski katehezi, idr. Vsaka kateheza je razdeljena na štiri dele, ki jih lahko uporabljamo za premišljevanje ob različnih priložnostih tako v družini kot v občestvih. Prva kateheza izpostavlja štiri elemente družinskega življenja:

1 – Misijonarsko spreobrnjenje za zavezo med družinami

2 – Prepoznati darove zakona in družine

3 – Družina: znak usmiljenja

4 – Skrb za vsako družino

Cilj katehez je, da nas predvsem spodbudijo k razmisleku in medsebojnemu pogovoru, da najdemo nove poti v pastoralnem delovanju. Z njimi želi Cerkev družine opogumiti in jim pomagati v njihovem duhovnem in konkretnem vsakdanjem življenju. Sveti oče upa, »da se bo ob branju vsak čutil poklicanega, da se z ljubeznijo zavzame za družine, kajti te ‘niso težava, temveč so v prvi vrsti priložnost’.« (RL 7)

Luka Mavrič

Šmarnično branje 2021

Posted on by

Slovenski katehetski urad je skupaj s Celjsko Mohorjevo družbo pripravil: – šmarnice za otroke z naslovom Svetniki so bili čisto (ne)navadni ljudje avtorja Aca Jeranta in – šmarnice za odrasle z naslovom Camino, pot, ki se začne na koncu avtorja Marka Rijavca.

Šmarnice za otroke SVETNIKI SO BILI ČISTO (NE)NAVADNI LJUDJE nam v obliki razgibanih dialogov med otroki in malim angelom Serafinčkom približajo svetniške like vseh starosti, stanov in obdobij. Otroke vabijo, da bi tudi sami v vsakdanjem življenju pogumno stopili na pot svetosti in vedno bolj postajali Jezusovi prijatelji: »Nihče ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. Prav tako ni nihče tako velik prijatelj z Jezusom, da ne bi mogel biti še večji.«
Šmarnice za odrasle CAMINO, POT, KI SE ZAČNE NA KONCU pa nas v svetem Jakobovem letu vabijo, da v mislih prehodimo camino, Jakobovo romarsko pot, ki nas vabi k soočanju z vprašanji o smislu življenja, našem delovanju in poslanstvu. Gre za pot za Gospodom, pot k sebi. Pot, ki krene vedno malo drugače, kot načrtujemo, a nas hkrati vabi, da bi zaupali in se spreminjali – da bi bili bližje Njemu: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,24).

Vsem, ki se boste zbirali pri šmarnicah, želimo blagoslovljen Marijin mesec maj in vas lepo pozdravljamo! Slovenski katehetski urad in Celjska Mohorjeva družba
Informacije in naročila: Celjska Mohorjeva družba, Prešernova ul. 23, 3000 Celje 03 490 14 20, info@celjska-mohorjeva.si, www.mohorjeva.org

(Vir: RKC)

VABILO na pričevanje Sara in Bojan Doljak PREIZKUŠNJA, RAZLOG ZA OBUP ALI NOVO UPANJE?

Posted on by

Sara in Bojan Doljak sta se pred desetimi leti soočila z nepričakovano diagnozo: multipla skleroza. Čeprav se je staršema dveh otrok življenje obrnilo na glavo, nista vrgla puške v koruzo. Odvetnica Sara danes ne more govoriti, ne hoditi, a še vedno uspešno zastopa stranke na sodišču in predava študentom. Z možem, ki pravi, da je Sara na številnih področjih »neustavljiva«, vodita več zakonskih skupin in pričujeta o življenju z boleznijo.

sobota, 24. 4. 2021, ob 20. uri
Preko Zoom-a, povezava bo poslana na vašo e-pošto, ki jo boste vpisali v elektronski prijavi.

Elektronska prijava, najkasneje do 22. 4. 2021

Veselimo se srečanja z vami.
Povabite lahko kogarkoli s posredovanjem te e-pošte, saj je srečanje odprto prav za vse

(mladi, pari v spoznavanju, zakonci, samski…..)

Škofijski odbor za družino

Kontakt za dodatne informacije:

rafko.klemencic@gmail.com

041 862 636

Vprašanja in odgovori ob navodilih slovenskih škofov za obhajanje svetih maš v času epidemije COVID-19

Posted on by

Slovenski škofje so se seznanili z novim Odlokom o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji (z dne 9. aprila 2021) in odpravo prepovedi verskih obredov. Obenem so sprejeli nova navodila, ki določajo obhajanje svetih maš in podeljevanje zakramentov v času epidemije COVID-19 v tednu od 12. do 18. aprila 2021.

1) Svete maše

1.1 Pod kakšnimi pogoji je dovoljeno obhajati svete maše z udeležbo ljudstva?
Svete maše z udeležbo vernikov so dovoljene pod naslednjimi pogoji:

a) V cerkvi je lahko toliko vernikov (vključno z bogoslužnimi sodelavci), kolikor zadoščajo predpisu 1 oseba (ali ena družina ali člani skupnega gospodinjstva) na 30 m². V površino cerkve se šteje vsa notranja površina glavne ladje, stranskih ladij in kapel, prezbiterija in pevskega kora (tlorisna površina).
b) Udeležba pri svetih mašah je dovoljena samo zdravim vernikom, ki nimajo simptomov okužbe dihal, ne kašljajo in nimajo povišane telesne temperature ter katerih člani istega gospodinjstva niso okuženi.
c) Vsi prisotni (udeleženci in duhovnik) morajo ves čas nositi maske, vzdrževati medosebno fizično razdaljo vsaj 1,5 metra in si pri prihodu ter odhodu razkužiti roke. Pri tem mora biti vsaka druga vrsta (klop) prosta oseb.
d) Duhovnik mora med sveto mašo nositi masko.
e) Med sveto mašo je v skladu z vladnim odlokom prepovedano (zborovsko oz. ljudsko oz. solo) petje, vključno s petjem mašnika. Pri sveti maši lahko sodeluje organist.
f) Duhovnik ima med sveto mašo pokrite posode s hostijami za vernike.
g) Rokovanje ob pozdravu miru se opusti.
h) Vernikom je dovoljeno deliti sveto obhajilo samo na roko. Delivec obhajila pri obhajanju nosi masko. Pred obhajilom in po njem si mora razkužiti roke. Med pristopom k obhajilu naj verniki spoštujejo medosebno razdaljo 1,5 metra.
i) Darove za cerkev verniki oddajo v za to določen nabiralnik (košaro).
j) Pred sveto mašo in po njej ni dovoljena nobena oblika zbiranja ali druženja v cerkvi ali pred cerkvijo.
k) Po sveti maši je treba cerkev obvezno temeljito prezračiti.

1.2 Ali lahko verniki spremljajo sveto mašo na prostem, npr. pred cerkvijo?
Zunaj cerkva oz. bogoslužnih prostorov v skladu s splošno prepovedjo združevanja ne sme priti do združevanja ljudi (npr. poslušanje svete maše pred cerkvijo po zvočniku, organiziranje svete maše na dvorišču ali trgu oz. na travniku).

1.3. Ali lahko darujem sveto mašo z verniki v cerkvi ali kapeli, ki ima manj kot 30 m2 površine?
Če je površina verskega objekta manjša od 30 m2, je kljub temu lahko pri sveti maši navzoča ena oseba oz. člani istega gospodinjstva (družina).

1.4 Ali lahko duhovniki prenašajo svete maše in obrede po spletu?
Duhovniki, ki bodo prenašali svete maše ali druge obrede preko spleta, morajo upoštevati veljavna navodila za Prenašanje bogoslužnih in pastoralnih dogodkov preko spleta – dodatna navodila slovenskih škofov (17. oktober 2020).

1.5 Kako naj verniki nadomestijo odsotnost od nedeljskih svetih maš in prazničnega bogoslužja?
Verniki, ki se med prazniki in ob nedeljah ne bodo udeležili svetih maš ter drugih bogoslužnih opravil, naj spremljajo po medijih ter prejmejo duhovno obhajilo. Doma oz. v družini naj posvetijo čas molitvi, prebiranju Božje besede in naj darujejo za potrebe domače župnije (prim. ZCP, kann. 1245 in 1248 § 2). Prenosi svetih maš, ki jih darujejo škofje, so na Televiziji Slovenija, Radiu Ognjišče in Tv Exodus.

2) Zakramenti

2.1 Ali lahko verniki prejmejo zakrament svete spovedi?
Spovedovanje je dovoljeno ob spoštovanju naslednjih navodil: v spovednicah mora biti nameščena ustrezna zaščita med spovedancem in spovednikom (npr. PVC-folija) in zagotovljena razdalja 1,5 metra. Spovednico naj se redno prezračuje in čisti. Spovedanec si mora pred vstopom v spovednico razkužiti roke in vanjo vstopiti z masko. Spovedovanje po telefonu ali po spletu je izrecno prepovedano, saj ni zagotovljena tajnost. Duhovniki in verniki so to normo dolžni spoštovati. Redna oblika spovedovanja je samo osebna spoved.

2.2 Ali so dovoljeni sveti krsti in poroke?
Podeljevanje zakramentov sv. krsta in krščanskega zakona je dovoljeno ob smiselnem upoštevanju določil za sv. maše.

2.3 Kako je s podeljevanjem zakramentov prvih svetih obhajil in birm?
Škofije bodo pripravile navodila za obhajanje prvih svetih obhajil in svetih birm ter jih posredovale župnikom.

2.4 Ali lahko bolniki, ostareli in umirajoči prejmejo sveto bolniško maziljenje? Ali lahko duhovnik obišče bolnika v bolnišnici oz. domu za ostarele?
Obhajanje bolniškega maziljenja je dovoljeno ob upoštevanju, da sta duhovnik in bolnik ustrezno zaščitena (maske tipa N95/KN95/FFP2/FFP3). Bolniški duhovniki in duhovniki, ki oskrbujejo domove za ostarele ter druge podobne ustanove, morajo upoštevati navodila omenjenih ustanov za preprečevanje okužb in od njih pridobiti ustrezno zaščitno opremo. Duhovnik naj med obiskom bolnika na domu nosi masko in si razkuži roke pred obiskom in po njem. Obiski bolnikov na domu za prve petke so dovoljeni.

3) Individualna duhovna osrkba vernikov

3.1 Ali lahko verniki prejmejo sveto obhajilo izven maše?
Župnik lahko glede na epidemiološki položaj in zagotovitev ustrezne dostopnosti do duhovne oskrbe vsem vernikom odloči, da se namesto oz. poleg svete maše zagotovi skupni prejem svetega obhajila izven svete maše. Pri tem je potrebno upoštevati vse zgoraj naštete ukrepe oz. omejitve, ki veljajo za svete maše. Udeležba pri individualnem obhajilu je dovoljena samo zdravim vernikom, ki nimajo simptomov okužbe dihal, ne kašljajo in nimajo povišane telesne temperature. Priporoča se, da imajo vsi duhovniki in verniki na telefonu nameščeno aplikacijo #Ostanizdrav. Duhovniki naj določijo in pravočasno oznanijo posamezne ure, ko bodo vernikom individualno podelili sveto obhajilo izven svete maše. Med termini naj bo dovolj časa, da ne pride do združevanja.

3.2 Ali lahko v cerkvi poteka molitev vernikov?
V cerkvi je dovoljena zasebna molitev vernikov v skladu z omejitvami, ki veljajo za svete maše.

3.3 Ali so dovoljeni cerkveni pogrebi?
Cerkveni pogrebi so dovoljeni v skladu z navodili komunalnih služb in predpisov vlade ter NIJZ. Z namenom, da se čakalne vrste za upepelitev skrajšajo in v krščanskem spoštovanju do teles pokojnih, vernike vabimo, da svoje rajne sorodnike pokopljejo na klasičen način s krsto.

4) Kateheza in pastoralna dejavnost

4.1 Ali lahko poteka župnijska kateheza (verouk) in druga izobraževanja?

Kateheza (verouk) in druge oblike pastoralne dejavnosti se izvajajo samo na daljavo preko spleta. Prav tako se izvajajo na daljavo vse oblike pastoralnih dogodkov kot so molitvene skupine, zakonske skupine, sestanki, verska izobraževanja, duhovne vaje itd. Do nadaljnjega so preklicana vsa dovoljenja za izvedbo duhovnih seminarjev in predavanj, ki jih izvajajo škofje, duhovniki, redovnice ali redovniki in laiki iz Slovenije ali tujine. Dokler vlada ne bo sprejela ustreznega odloka in dovolila versko izobraževalno dejavnost velja, da je izvajanje verouka in drugih pastoralnih dejavnosti »v živo« prepovedano. Razlog za prepoved izvajanja verouka je v tem, da pri verouku prihaja do mešanja otrok iz različnih razredov oz. šol, kar lahko dodatno vpliva na širjenje epidemije.

5) Župnijska pisarna

5.1 Ali so lahko odprte župnijske pisarne, cerkveni arhivi in drugi cerkveni uradi?
Župnijske pisarna je lahko odprta za srečanje z eno osebo ali eno družino ali enim gospodinjstvom. Duhovnik in vernik naj nosita masko ter si pred obiskom in po njem razkužita roke.

6) Cerkvene karitativne ustanove

6.1 Kako naj delujejo cerkvene karitativne ustanove v času epidemije?
Karitativne ustanove in katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove delujejo v skladu z navodili, ki jih izdajo njihova vodstva, ob upoštevanju državnih predpisov.

7) Splošna priporočila

7.1 Ali je priporočljiva uporaba aplikacije #Ostanizdrav?
Škofje duhovnikom in vernikom priporočajo, naj na svoje telefone namestijo aplikacijo #Ostanizdrav.

7.2 Kam se lahko obrne župnik oz. rektor ali druga odgovorna oseba v primeru inšpekcijskega postopka?
Za morebitne kršitve vladnega odloka in področne zakonodaje odgovarja župnik oziroma odgovorna oseba (gvardijan, rektor, direktor). V primeru inšpekcijskega postopka ali ukrepanja policije naj odgovorna oseba to čim prej sporoči Tajništvu SŠK na e-naslov: info@rkc.si.

7.3 Kako lahko verniki podprejo svojega duhovnika in domačo župnijo?
Škofje vabijo vernike, da po svojih zmožnostih darujejo za svete maše in podprejo svoje duhovnike s prostovoljnimi darovi, ki jih lahko nakažejo na bančni račun župnije ali osebno izročijo po prenehanju epidemije.

7.4 Kje so objavljene dodatne informacije o verskem življenju v času epidemije?
Vse duhovnike in vernike vabijo, da redno spremljajo spletno stran www.katoliska-cerkev.si ter spletno stran svoje škofije in župnije. Slovenskim katoličanom ponujamo nekaj duhovnih spodbud za okrepitev vere v času epidemije COVID-19 na posebni spletni strani Katoliške cerkve. Za dodatne informacije lahko posredujejo sporočilo na: info@rkc.si

7.5 Kdaj bodo omiljeni ukrepi in bo dovoljeno večje število ljudi pri svetih mašah?
Škofje bodo navodila prilagajali glede na tedenske odločitve vlade.

Slovenski škofje pozivajo duhovnike, redovnice in redovnike, pastoralne delavce ter vse katoličane, da spoštujejo ukrepe Vlade RS in priporočila NIJZ za preprečevanje širjenja epidemije COVID-19. Omejitve našega verskega življenja so neizogiben napor, da lahko obvarujemo sebe in svoje bližnje pred okužbo.

Tajništvo SŠK

Navodila slovenskih škofov za čas od 12. aprila do 18. aprila 2021

Posted on by

Slovenski škofje so se seznanili z novim Odlokom o začasni omejitvi kolektivnega uresničevanja verske svobode v Republiki Sloveniji (z dne 9. aprila 2021). Na osnovi omenjenega odloka so za čas od 12. aprila do 18. aprila 2021 sprejeli naslednja navodila:

Vsi duhovniki in verniki naj okrepijo molitev za bolnike in konec epidemije.
Svete maše se izvajajo samo v cerkvah in v skladu z določilom 30 m2 na osebo oz. člane istega gospodinjstva. V kolikor je površina verskega objekta manjša od 30 m2 je kljub temu lahko pri sveti maši navzoča ena oseba oz. člani istega gospodinjstva (družina).
Petje pri verskih obredih v prisotnosti vernikov ni dovoljeno. Med verskim obredom lahko na orgle igra organist oz. glasbeno spremlja drug instrumentalist. Petje je izjemoma dovoljeno pri svetih mašah, ki se prenašajo po TV oz. radiu in pri njih niso navzoči verniki.
Verniki lahko prejemajo sveto obhajilo izven svete maše; duhovniki naj k obhajilu povabijo svoje vernike, ki se niso mogli udeležiti svete maše.
Ob smiselnem upoštevanju določil za svete maše, je dovoljeno obhajanje zakramentov spovedi, krsta, poroke in drugih bogoslužij.
Podeljevanje bolniškega maziljenja je dovoljeno ob upoštevanju vladnih odlokov in priporočil NIJZ.
Ko se bo epidemiološka slika začela izboljševati, bodo škofije pripravile navodila za obhajanje prvih svetih obhajil in svetih birm ter jih posredovale župnikom.
Verouk (kateheza) in vsa druga pastoralna dejavnost se do nadaljnjega izvaja na daljavo.
Cerkveni pogrebi so dovoljeni v skladu z navodili komunalnih služb in predpisov vlade ter NIJZ.
Župnijska pisarna je lahko odprta pod pogojem, da je naenkrat v pisarni poleg duhovnika samo ena oseba oz. člani istega gospodinjstva.

Dodatna pojasnila glede izvajanja verske in pastoralne dejavnosti so na voljo na posebni spletni strani.

Škofje pozivajo duhovnike, redovnice in redovnike, naj bodo na voljo vernikom ter naj pri tem upoštevajo vladne odloke in priporočila NIJZ za zaščito zdravja.

Škofje bodo navodila prilagajali glede na tedenske odločitve vlade.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK
Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje

1) Svete maše

2) Zakramenti

3) Individualna duhovna osrkba vernikov

4) Kateheza in pastoralna dejavnost

5) Župnijska pisarna

6) Cerkvene karitativne ustanove

7) Splošna priporočila

Naročite se na Župnijska oznanila