13.12.2020 – Veselimo se!

Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«

Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«

To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8.19-28)

 

Tudi na tretjo adventno nedeljo je glavni lik Janez Krstnik. Ob njem naju Cerkev vabi, naj razmišljava o svojem odnosu do Boga. On je Odrešenikova priča. Pričuje o Jezusu Kristusu, katerega rojstvo bomo praznovali čez nekaj dni.

Današnji odlomek je iz Janezovega evangelija. Njegov pogled seže onkraj meja zemeljske zgodovine v večno zgodovino Božje ljubezni do vsakega človeka, tudi do tebe in mene.

Krstnik je prva priča Jezusove brezpogojne ljubezni do vsakega človeka, ki se bo postopno razodela tudi apostolom, učencem in njihovim učencem, tebi in meni in vsem do konca sveta.

Krstnikovo pričevanje je še negotovo. Dvomi. Pojasnjevati mora, da skupaj z vsemi nami, tudi sam pričakuje Odrešenika. Ima dar, da bo Odrešenika prepoznal, ko bo prišel, in ga pokazal tudi nama. S svojim krstom v vodi kaže na Jezusov krst s Svetim Duhom. Odrešenik sam pa nama bo povedal, kdo je, in pokazal svojo skrivnost.

Cerkev na podlagi Janezovega pričevanja že sluti Odrešenikovo delovanje. Dojema ga kot eno samo veliko gibanje veselja in radosti. Odrešenik, Kristus Gospod, je veselje sveta. Današnje bogoslužje je praznovanje tega veselja in predokus tega, kar bo svetu razodeto z rojstvom Emanuela, Boga z nami.

Vstopni spev v mašo naju zato odločno vabi: „Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu! “

Iz česa izvira takšno veselje? To vprašanje preveva celotno bogoslužje. Vsako srce na podlagi svoje osebne zgodovine na edinstven in enkraten način zastavlja to vprašanje. Resnica odgovora se v globinah dotika najine enkratne in edinstvene osebne zgodbe. Veselje je sad resnice in njenega sijaja. Ustaviva se in poglejva v Jezusa, ki nama kaže resnico. Sadovi tega gledanja bodo pri meni zagotovo drugačni kot pri tebi.

Kristus razveseljuje, osvobaja in zdravi naša človeška srca. V Njem Bog odgovarja na tvoje in moje srčne muke in najine življenjske bolečine. Če srce te osvoboditve noče sprejeti, ga ni mogoče ozdraviti. Če ne ozdravi, ne bo sposobno prepoznati in sprejeti veselja. Če odpreva svoji srci za doživljanje in okušanje Božjega veselja, sva pripravila pot Gospodu.

Vera v Gospoda Jezusa Kristusa je izkustvo radosti in veselja. Če sva doživela in okusila Božjo voljo v Jezusu Kristusu, živiva v veselju. Če sva v Jezusu okusila Božjo dobrotljivo ljubezen do naju osebno in slehernega človeka, živiva v veselju, ki naju napolnjuje.

Zaradi tega sva sposobna intimnosti, ki je znamenje močnega in živega odnosa z Bogom, s samim seboj, bližnjimi in stvarmi. Ozdravljena sva in osvobojena.

V tem je skrivnost molitve. Bogu se lahko zahvaljujeva v vsakem položaju in za vsako stvar. Intimnost namreč vedno spremlja ponižnost, ki je sposobnost sprejemanja življenja v vsem njegovem sijaju, brez namišljenih zahtev in domišljavosti. Če se bova za vse zahvaljevala, bova odkrila, da sva ozdravljena in osvobojena vsake domišljavosti. Lahko uživava intimnost in veselje, po katerih hrepeniva. Če iskreno moliva, bova kmalu v sebi ponovno odkrila notranjo svobodo in veselje ter se zahvaljevala za vse. Če sva resnično vesela, lahko neprenehoma moliva in živiva življenje v evharistiji ali zahvaljevanju. Če verujeva, lahko vse svoje življenje preživljava v znamenju veselja.

Cerkev se v moči okušanja veselja Jezusovega razodetja vsem ljudem vseh časov pripravlja na Božični praznik. Povabim te, da se skupaj z njo danes veseliva tudi midva.

p Dr Vili Lovše, DJ

Slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije

Katoliška cerkev 8. decembra praznuje slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije.

Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.

Pomen praznika
Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju namreč pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Zato pravimo, da je bila Marija brez madeža spočeta, oziroma da je Brezmadežno Spočetje (Lurd). Marija je bila torej obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu.

Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi porok upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.


Devica Marija in duhovništvo – Razmišljanje pokojnega škofa Jožefa Smeja


Zgodovina praznika
V desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah, v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju, v vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, določen za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta. To veselo sporočilo je naznanil z besedami: »Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu – to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«

Na poseben način je to versko resnico potrdila Marija sama, ko se je v Lurdu prikazala mladi Bernardki Soubirous in se predstavila z besedami: “Jaz sem Brezmadežno Spočetje.”

Upodobitve
Brezmadežno Devico Marijo upodabljamo po prizoru iz Knjige razodetja kot “ženo, ogrnjeno s soncem, in luno pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd” (prim. Raz 12,1). Z eno nogo stoji na glavi kače, kar spominja na besede iz prvih poglavij Svetega pisma: Njen zarod ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti. (prim. 1 Mz 3,15).

Marija, mati duhovnikov in bogoslovcev
8. december je poseben praznik za slovenske duhovnike in bogoslovce, ki so se na ta dan v prvem letniku bogoslovja slovesno posvetili Mariji. To posvetitev vsako leto obnavljajo.


Besedilo je delno povzeto s spletne strani Škofije Novo mesto.

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na Tromostovju na 2. adventno nedeljo

Dragi bratje in sestre. V preteklem tednu smo naredili prve korake v advent. No, morda jih še nismo naredili, gotovo pa smo imeli dober namen, da jih bomo naredili. A žal se nam, ljudem, pogosto dogaja, da imamo lepe želje, velike namene, celo dobro voljo, da bi to tudi storili, a ko se je treba odločiti, ostanemo na mestu. Druga adventna nedelja za vse nas spodbuda, da se zganemo.

Advent pomeni prihod. Gre seveda za prihod Jezusa Kristusa. Najprej za njegov zgodovinski prihod, ki so ga preroki napovedovali, Janez Krstnik pa je kot njegov predhodnik o njem povedal, da za njim pride močnejši od njega, ki ne bo krščeval z vodo, kakor je to ob Jordanu krščeval on, ampak bo krščeval s Svetim Duhom. Drugi prihod, na katerega nas spominja in pripravlja advent, je Jezusov prihod ob koncu časov, o katerem govori veroizpoved pri maši: da bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve in njegovemu kraljestvu ne bo konca. Na ta prihod nas je opozoril tudi apostol Peter v današnjem drugem berilu.

Vmes, med obema tema prihodoma pa so Jezusovi prihodi, s katerimi nas obiskuje in spodbuja, dokler smo na poti. Ti prihodi so zelo različni. Vsak bi se lahko spomnil, kdaj je na poseben način doživel Božjo bližino, Božji obisk. Vrhunec njegovega prihajanja v naše življenje je vsekakor evharistija, pri kateri najprej mi obiščemo njega, ko se kot njegovi bratje in sestre zberemo pri maši, potem pa on postane naš gost v zakramentu in tako izpolni obljubo, da bo z nami vse dni do konca sveta (Mt 28,20).

Lahko bi rekli, da je njegov zgodovinski prihod Božja tolažba za ljudstvo. Klic, poln hrepenenja, »O da bi predrl nebo in stopil dol, da bi se pred teboj tresle gore«, je bil uresničen v rojstvu Otroka v Betlehemu, ob katerem se je odprlo nebo in so angeli prepevali »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.«

Jezusov prihod ob koncu časov bo vse postavil na svoje mesto. Pravični bodo slišali njegovo besedo: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno.« Krivični pa bodo deležni strašne besede: »Proč izpred mene v večni ogenj!« Zato je pričakovanje tega drugega Jezusovega prihoda svarilo k čuječnosti in odgovornosti, saj bo ta dan prišel kakor tat. Peter zato pravi, da je prav, da živimo sveto in res pobožno. 

Jezusovi prihodi med zgodovinskim prihodom in prihodom ob koncu časov pa nas poživljajo in krepčajo, da moremo živeti sveto in res pobožno. Ti prihodi v nas ohranjajo hrepenenje po dokončnem srečanju z njim, da bi večno ostali z njim, ki se nam je ves podaril. Ti prihodni nam pomagajo, da ohranjamo okus po pravičnem, po svetem in po Božjem in nas podpirajo, da pri prizadevanju ne omagamo.

Prihod lahko razumemo v dvojnem pomenu. Prvi je, da smo si mi postavili cilj, ki ga hočemo doseči. Podali smo se na pot in prišli do tega cilja. Drugi pomen te besede pa je, da se je nekdo napotil k nam, da smo mi cilj, da smo mi izpolnitev njegovih želja in je zato prišel k nam.

Dejstvo je, da ljudje sami iz sebe ne moremo prav daleč. O tem nas zgovorno prepričuje tudi trenutna virusna kriza. Vsak sam zase lahko postane samo žrtev, ali pa, kar je še huje, začne zaradi sebe in svojega preživetja žrtvovati druge. Sami iz sebe nepreklicno zadenemo ob svoje meje. Te meje so naša grešnost v vseh oblikah, zlasti naša sebičnost, na koncu pa naša smrt, za katero je sv. Frančišek Asiški rekel, da ji nihče na svetu uiti ne more.

Mi sami iz sebe torej nismo sposobni prihoda, vsaj tistega ne, ki bi nas odvedel onkraj nas samih in nam odprl prostranstva in svobodo, ki jo sanjamo, ki jo velikokrat tudi zahtevamo, a nam ostaja nedosegljiva. Nismo sposobni prihoda, ki bi nas izpeljal iz nas samih in nas odvedel iz naših omejenosti in iz naše smrtnosti.

Zato je edini prihod, ki v resnici šteje, prihod nekoga Drugega, nekoga, ki je dovolj svoboden, da lahko vstopi v našo omejenost, dovolj velik, da lahko vstopi v našo majhnost, dovolj preprost, da lahko vstopi v našo zagledanost vase, dovolj krotak, da lahko vstopi v našo bojevitost. Kakšen bi pravzaprav moral biti tisti, ki bi lahko vstopil v vse naše omejitve. Odgovor je preprost, a za nas nedosegljiv, dokler se zanašamo nase: takšen prihod lahko uresniči samo Nekdo, ki dovolj ljubi, da njegova ljubezen preseže vse meje. Kakor pravi evangelist Janez: to lahko uresniči samo nekdo, ki ljubi do konca (prim. Jn 13,1). To pa pomeni, da ljubi brez konca; resnična ljubezen namreč ne pozna konca. Nikjer se ne konča, nikoli se ne naveliča, nad nikomer ne obupa. To je ljubezen brez konca.

Je kdo, ki vas ljubi na tak način, dragi bratje in sestre? Je kdo, ki vas ljubi brez konca? Samo tisi, ki je sposoben ob prekipevanju zasramovanja in sovraštva moliti k Očetu, naj bo prizanesljiv, naj odpušča, ker je brezkončna njihova nevednost in slepota, ne pa njihova ljubezen, samo tisti vas ljubi brez konca. Edini, ki nas ljubi na tak način, je Jezus. Ljubi nas tako zelo, da je bil pripravljen stopiti v svet teme, krivic, v svet zla in greha. Ni čakal, da bo svet postal idealen za njegov prihod. Ni popravljal sveta in ga izboljševal, da bi bil primeren za njegovo rojstvo. Tako daleč je šel, da v svet ni stopil med tistimi, ki so imeli oblast in moč, ampak je prišel med čisto navadnimi ljudmi, ki so jih vsi spregledali, tako da zanj v prenočišču ni bilo prostora.

Mi pa smo v tem adventu poklicani, da mu pripravimo pot, kakor sta klicala prerok Izaija in Janez Krstnik. »V puščavi pripravite pot gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu.« Ne gre torej za pripravljanje poti kakršnemu koli gostu ali obiskovalcu. Pripraviti je treba pot našemu Bogu. On je tisti, ki prihaja rešit svoje ljudstvo. 

In kako naj pripravimo to pot? »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža.« Če upoštevamo, da gre za prihod Jezusa k nam, potem se moramo vprašati, kaj so doline, ki naj se dvignejo, kaj so hribi in griči, ki naj se ponižajo. Ob tehtanju svojih dejanj navadno razmišljamo, kaj smo storili, kje smo grešili. Ko pa slišimo o dolinah, ne gre za to, kaj smo storili, ampak česa nismo storili, kaj smo opustili, kar je hujše, ker tega ne vidimo in ne doživljamo, kot svoj greh. Če ne naredim nič slabega še ne pomeni, da sem naredil kaj dobrega. Življenje postane dolina, zelo globoka dolina, na katere dnu si umivam roke, saj nisem naredil nič slabega. 

Gre torej zame. Kje so moje doline? Drugače rečeno, kje me je premalo, kje sem odsoten? Premalo me je lahko v molitvi, da ne molim ali premalo molim. Ta dolina je lahko zelo globoka. Globoka dolina je lahko tudi moja odsotnost od nedeljske in praznične maše, od prejemanja zakramentov, od dejavnega življenja v živem občestvu Cerkve, ki je zaradi moje odsotnosti prikrajšano. Dvigniti to dolino, pomeni imeti čas za Boga in čas za skupnost Cerkve, čas za molitev in čas za občestvo. Druga dolina je pogosto premajhen čut za bližnjega, dostikrat kar za domače. Potem gre za opuščanje naših dolžnosti … 

Kaj pa hribi in griči? Tukaj pa gre za področja, kjer nas je preveč, včasih celo toliko, da niti sami ne vidimo več preko sebe. Hribi in griči so naša ošabnost, naš napuh, naša oblastnost. Tak pa že nisem, nam prihaja na misel. Vprašajmo svoje bližnje, svoje domače; naj nam oni povedo.

Zato danes na adventnem vencu prižigamo drugo svečko. Prva svečka nam je osvetlila pot, na katero naj v adventu stopimo, druga svečka pa nam bo osvetlila naše hribe in griče ter naše doline, pokazala nam bo sence na poti našega življenja. Prinesla bo tudi dovolj toplote, da bomo te sence mogli sprejeti in jih položiti pred Gospoda, ki prihaja. On bo šel skoznje, jih zvišal ali pa ponižal.

Danes je tudi god sv. Miklavža. Misel nanj nas gane. Prebudijo se spomini, ki so vedno zelo lepi osrečujoči. Večina izmed nas navadno ni dobila nič posebnega, vedno pa nam je Miklavž prinesel ljubezen naših staršev. Niso zmogli velikih daril, objeli pa so nas z ljubeznijo, ki smo jo doživljali in nas je grela tako v pričakovanju kot v veselju nad tem, kar smo dobili.

Ne vem, če ste letos Miklavžu kaj napisali? Ali ste morda zaradi karantene pomislili, da Miklavž pošte ne bo dobil? Kakorkoli, Miklavž je tukaj. Imam pa predlog. Kaj če bi danes, na sam njegov praznik, pisali Miklavžu. Pa ne tega, kar potrebujete ali si želite vi sami; ne pišite mu zase. Danes vzemite v roke svinčnik in se potopite v dušo svojih bližnjih: žene, moža, otrok, mame, očeta. In potem napišite Miklavžu, kaj naj prinese temu človeku ob tebi, kaj potrebuje. Bolj ko bo iskreno vaše razmišljanje, bolj boste doživljali, da te prošnje k Miklavžu lahko izpolnite vi. Zato pismo shranite in ga večkrat poglejte, da ga boste mogli uresničevati skozi celo leto.

Ob tem pisanju in uresničevanju napisanega naj vam sveti druga adventna svečka, da se bodo v njeni svetlobi dvigale doline in nižali hribi in griči med vami. Boljše priprave poti za Gospoda ni. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit

Spodbude slovenskih škofov za adventni čas 2020

Letošnji adventni čas bo zaznamovan z epidemijo COVID-19, ki je spremenila naše življenje in način obhajanja cerkvenih praznikov. Škofje vabimo vse katoličane, da okrepimo molitev in vero znotraj svojih družin.

Adventni venec
Pred 1. adventno nedeljo, ki bo letos 29. novembra, pripravimo adventni venec ter ga postavimo na vidno mesto v svojem domu. Ob njem bomo vsak dan molili in s prižiganjem sveč občutili, da se luč veča. Luč je Kristus, ki razsvetljuje naše dneve in nam prinaša upanje.

Zakramenti
V letošnjem adventu opravimo sveto spoved v domači župniji ter prosimo domačega duhovnika za prejem svetega obhajila izven svete maše. 

Molitev
V obdobju pred božičem vabimo vernike, da okrepijo osebno in družinsko molitev (pred jedjo in po jedi, Angel Gospodov, rožni venec, molitev za zdravje v času epidemije itd.), obudijo stare krščanske slovenske pobožnosti, kot sta molitev ob adventnem vencu in Mariji romarici ter pogosteje prebirajo Sveto pismo. Pridružimo se svetemu očetu Frančišku, ki prosi za blagoslov ubogih in zapostavljenih.

Jaslice
Jaslice so sestavni in nepogrešljivi del slovenske kulturne dediščine, ki že več stoletij zaznamujejo naše praznovanje božiča. Letošnji adventni čas zato namenimo za izdelavo domačih jaslic.

Blagoslov doma
Na sveti večer, 24. decembra, sami blagoslovimo svoj dom. V cerkvi ali pri domačem duhovniku vzemimo blagoslovljeno vodo ter ob pesmi in molitvi blagoslovimo svoje stanovanje ali hišo: na začetku prižgemo luči na božičnem drevesu in svečo pri jaslicah; zapojemo božično pesem, preberemo odlomek iz Svetega pisma, ki govori o Jezusovem rojstvu, sledijo osebne prošnje, blagoslov jaslic in stanovanja ali hiše; zaključimo z molitvijo Oče naš ter zapojemo božično pesem.

Tihota
Advent naj bo čas tihote, notranjega miru, molitve in spokojnosti, saj je samo tako mogoče resnično doživeti božične praznike. 

Dobrodelnost
V času pričakovanja Jezusovega rojstva se spomnimo na uboge, zapostavljene, bolne in osamljene. S svojimi darovi podprimo delovanje dobrodelnih društev in ustanov, ki znotraj Katoliške cerkve pomagajo najšibkejšim in odrinjenim na rob družbe.

Škofje vabimo vse katoličane, da se v letošnjem adventnem času izognejo medsebojnemu obiskovanju, pozornost in bližino svojim dragim pa naj izkažejo s telefonskim klicem ali s pisnim voščilom. Letos naj imajo prednost duhovne in družinske vrednote. Ob tej priložnosti se slovenski škofje v svojih molitvah posebej spominjamo vseh, ki so preizkušani zaradi bolezni, svojcev žrtev epidemije COVID-19 ter zdravstvenih delavcev, ki požrtvovalno in predano pomagajo našim državljankam in državljanom. Naj bo advent čas miru, solidarnosti in povezanosti za skupno dobro naše domovine in Cerkve.

 

Slovenski škofje

Teden KARITAS – nagovor za soboto, 28. 11. 2020

SLIŠIM TE – ODPRT SEM ZATE

Dolgoletna sodelavka pri Karitas je ženski, ki je prišla po pomoč, povedala, da ima zaradi bolnega moža težek dan, a ker rada pomaga, je vseeno prišla na Karitas sprejemat pomoči potrebne. Gospa, ki je prišla po pomoč, je sproščeno poslušala sodelavko Karitas, jo sprejela in med njima se je razvil prijeten pogovor. Obe sta imeli težave, a bili sta dovolj odprti, da sta se lahko podpirali in si v danem trenutku pomagali.

Sem kdaj pomislil, kako hitro ljudje zaznamo razpoloženje drugega? Zunanji znaki, kot je nasmeh, ljubeč pogled, so nujni za dober začetek komunikacije, a biti morajo iskreni. Ljudje hitro zaznamo, če nas nekdo sprejme z odprtim srcem in nam prisluhne, ali pa je njegov nasmeh in pogled narejen in neiskren. Zanimivo je, da se to začuti celo pri pogovoru preko telefona, kljub temu da človeka na drugi strani ne vidimo. Tako kot mi začutimo stisko pri njem, tudi on dobro začuti (ne)pripravljenost pri nas. Zato je najpomembneje, da imamo ljudi radi. Res iskreno radi. Če ljubimo, bo srce to sporočalo tudi, ko imamo slab dan in nismo najbolj razpoloženi. Ljudje bodo zaznali našo utrujenost, a tudi skrito ljubeče srce. In ne bo jim težko sprejeti, da imamo pač slabši dan.

Ko se ljudje zatečejo k nam, želijo, da jih najprej poslušamo. Naša pripravljenost je odskočna deska v odnosu z njimi. Lahko odskočim ali ne, vstopim v odnos ali ne, odprem srce ali ne. Včasih ni lahko biti na razpolago za pogovor: nimam dovolj moči, da bi s potrebno pozornostjo, pripravljenostjo in navdušenjem poslušal bližnjega. Ni narobe, če sem utrujen. Narobe je, če sem preponosen, da bi si to priznal. Takrat nastopi nevarnost, da človeka sprejmem premalo ljubeče ali morda celo z jezo. Ponavadi se tega niti ne zavedam. Kako pa se tak človek počuti po hladnem sprejemu?

Janez dobro opazuje in prisluhne dogajanju. Preda se življenju in se ga veseli. Veličina njegovega poslušanja je v tem, da kljub mnogim nerazumljivim podobam ostaja odprt za pot, za življenje. V evangeliju pa Kristus vabi k čuječnosti. Spodbuja nas, da pozorno poslušamo. Bolj ko slišimo bližnje in Gospoda, bolj smo pripravljeni za služenje drugemu. Ko poslušam, se odpiram za nekaj, kar bogati vse nas in življenje nas vseh.

 

Vsak izmed nas ima možnost in svobodo, da se odpre ali zapre.

Kakšen sem jaz? Se trudim, želim, poskušam odpreti? Še posebej to velja zame, ki sem sodelavec Karitas.

 

 

PROŠNJE:

Troedini Bog, ti poznaš naše slabosti in skrbi, ki jih vsi tako težko pre-poznamo in izrečemo. Z zaupanjem se obračamo k tebi in te prosimo:

  1. Utrdi v nas čuječnost in pripravljenost na služenje drugim.
  2. Prosimo te za državne voditelje, naj se zavzemajo za pravičnost in mir na svetu.
  3. Usmili se vseh trpečih in jim pošlji tolažbo.
  4. Prosimo te za družine, ki so v stiski in v katerih ni prave ljubezni.
  5. Sprejmi k sebi vse ljudi, še posebno tiste, ki so se trudili, da bi pomagali drugim.

Usliši naše ponižne prošnje in nas podpri s svojo močjo, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

 

  1. Beno Lavrih

Teden KARITAS – nagovor za petek, 27. 11. 2020

SLIŠIM TE – SKUPAJ RASTEVA

Mož in žena, ki sta se leta in leta trudila, da bi znala spoštovati in sprejemati drug drugega, pripovedujeta: »Kar nekaj let sva potrebovala, da sva se naučila, kako prisluhniti drug drugemu. Sčasoma sva to dosegla – da se ne le poslušava, ampak se tudi slišiva. Zdaj v pogovoru hitro začutiva, kaj se v naju dogaja in kako živiva. Vse bolj se poznava, vse bolje se zaznava in vse močnejša je vez med nama. Vse zato, ker sva se naučila poslušati in se tudi slišati.«

Ko ljudje poslušamo en drugega in se drug drugega trudimo tudi slišati, se v odnosu sooblikujemo in pridemo do skupnega jezika. Tu odnos vzcveti, začnemo rasti, življenje dá sadove in doživimo mnogo lepega in dobrega. Če drugega ne slišimo, te rasti ni. V odnosu se torej rojeva čustveno in duhovno bogastvo šele, ko se preko obojestransko odprte zaupne komunikacije na poseben način približamo drug drugemu. Pri tem ne gre le za to, da slišimo, kaj drugi dela in kako živi, ampak gre za rast značajev in osebnosti dveh posameznikov, ki sta se drug drugemu odprla.

Vsak odnos je svoj svet. Obstajajo različno intenzivni in globoki odnosi, nekateri zelo plitvi, v katerih nas ne veže veliko skupnega in v katere ne vlagamo veliko energije, obstajajo pa celo negativni odnosi, ki nam jemljejo vso voljo in energijo. A tudi ti nam lahko pomagajo k rasti, če le dopustimo. Ljudje lahko v medsebojnih odnosih odkrijemo neizmerno bogastvo življenja.

V evangeliju Jezus govori o rasti kot o procesu. Vse ima svoj čas in svoj prostor za rast. Smokvino drevo ima pri rasti svoje zakonitosti. To lahko prenesemo na naše odnose. Vsak odnos je dinamičen in raste, to pa zahteva čas za razvoj in potrpljenje. Pogosto na zunaj hitrega napredka ne opazimo, kar pa ne pomeni, da rasti in razvoja ni. Rast je vedno nekoliko skrivnostna, včasih tudi nekoliko zastane, a če jo dopustimo, daje sad.

Največja moč služenja v Karitas je ustvarjanje odnosa. Izročiti nekomu dar v obliki denarja ali hrane je gotovo dejanje pomoči, a je relativno lahko. Večji in težji pa je dar ljubezni, ki je poslušanje in sprejemanje osebe, ki jo je Bog v tistem hipu postavil pred nas. To je prvo in najpomembnejše delo Karitas. Njeno bistvo, na katerega ne smemo pozabiti.

Kako poslušam jaz, kaj slišim? Prepoznam potrebe iz človekove notranjosti, ali znam dati le kilogram riža in liter olja?

Kako s poslušanjem gradim odnos? Vidim le sebe in svojo pomembnost, ali vanj vključim tudi bližnjega in predvsem Boga, ki nama omogoča dobro komunikacijo?

 

 

PROŠNJE:

Dragi bratje in sestre, položimo svoje prošnje na oltar in z zaupanjem prosimo:

  1. Dobri Bog, odpri nam oči, da bomo videli in slišali ljudi, ki potrebujejo pomoč, in daj nam moči, da bomo lahko pomagali.
  2. Prosimo te za papeža, škofe in duhovnike, naj z besedo in dejanji pomagajo pomoči potrebnim.
  3. Pomagaj našim družinam, da si bodo prizadevale živeti v slogi in ljubezni.
  4. Dobri Bog, razsvetljuj vse, ki delajo za bolne, zapostavljene in ne-močne. Pridruži jim nove sodelavce.
  5. Naj naši rajni uživajo večno srečo pri tebi.

Usliši naše ponižne prošnje in nas podpri s svojo močjo, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Teden KARITAS – nagovor za četrtek, 26. 11. 2020

SLIŠIM TE – ZAUPAM TI

»Zelo pozorno me je poslušal. Čutil sem, vedel sem, da me je ne le poslušal, ampak tudi slišal. Počutil sem se sprejetega v vsej svoji bedi. Postopoma se je v meni prebujala želja, celo potreba, da bi mu povedal še več. Vse bolj sem čutil, da mu lahko zaupam. In to se je zgodilo: ko sva se srečevala, je v meni rasla vedno večja gotovost: on je človek, ki mu res lahko zaupam.«

Znanec mi je delaj, da je šel na neko predavanje. Na vprašanje, zakaj, mi je odgovoril, da tega predavatelja ceni kot strokovnjaka in kot človeka, zato ga rad posluša in tudi upošteva. Premišljujem: moj znanec se je odločil poslušati in upoštevati tega predavatelja zato, ker je zanesljiv in vreden zaupanja. Pozoren je, koga posluša, čeprav ne gre za zelo pomembne zadeve v njegovem življenju. Koliko bolj verjetno izbira pravo osebo, ko je pred pomembnejšimi življenjskimi vprašanji.

Koga izbiram in rad poslušam jaz? Nekoga, ki ga cenim. Nekoga, ki me sprejema, e spoštuje, mi želi dobro, me posluša in me ima rad, ki me ne izda … Z eno besedo, odprem se zaupanja vredni osebi. To spoznanje je dobra odskočna deska zame, ko pomagam drugim. Pomembno je, da sem odprt in ljubeč do tistega, ki pride k meni: ga sprejmem, spoštujem in mu dam varen prostor v svojem srcu. Rad poslušam tistega, ki ga ljubim. Lahko naredim korak naprej in poskusim ljubiti tistega, ki ga poslušam, da bom vreden njegovega zaupanja.

Janez je slišal »močan glas«. Ta močan glas je kot znamenje gotovosti, Janezu daje zaupanje v Boga in v Njegovo spremljanje. Vse bolj se Bogu odpira, ga posluša in spoznava. Poslušanje Boga je v duhovnem življenju prav posebna drža: bolj ko ga poslušamo, več slišimo. V evangeliju spoznamo, da so tudi Jezusu prisluhnili, ko je dajal napotke za zelo skrivnosten in negotov čas. Kljub črnim in težkim napovedim za prihodnost so ga poslušali. Slišali so ga in mu zaupali. Prepoznali so, da bo tisti, ki bo prišel na oblaku z veliko močjo in slavo, On sam, Jezus.

Če znam poslušati, imam v rokah ključ do tiste kamrice v srcu bližnjega, ki je ne odpre komurkoli. In ko se v odnosu prepustim drugemu v močnem zaupanju, se v meni prebudita moč in duh, ki omogočata gradnjo in preživetje odnosa. Le zaupanja vreden odnos ima moč ozdravljanja in moč, da premaga zlo. Kdo posluša mene? Koga poslušam jaz?

Je Bog tisti, ki mu prvemu prisluhnem?

 

 

PROŠNJE:

Naš odrešenik Jezus Kristus, ozri se na nas in naše prošnje:

  1. Ohranjaj nas stanovitne v veri in dobrih delih.
  2. Pomagaj državnim voditeljem, da bodo modro vodili državo v dobro vseh ljudi.
  3. Poživi v nas vero, da bomo prisluhnil tvojim besedam in po njih živeli.
  4. Pomagaj sodelavkam in sodelavcem Karitas pri njihovem delu.
  5. Usmiljeno sprejmi k sebi vse, še posebno dobrotnike in sodelavce Karitas.

Jezus, sin živega Boga, usliši naše prošnje in nas blagoslovi, ki živiš in nas ljubiš vekomaj. Amen.

Teden KARITAS – nagovor za sredo, 25. 11. 2020

SLIŠIM TE – DAJEVA SI MOČ

Mož pove: »Zelo težko mi je bilo. Bil sem sam, obupan, nisem vedel, kam naj se obrnem, a zavedal sem se, kako nujno je, da se nekomu izpovem. Končno sem se le odločil, da pokličem prijatelja. Pozorno me je poslušal. Z njegove strani nisem pričakoval odgovora in rešitve za moje težave, a ob pogovoru sem dobil moč in duha za sprejemanje stanja, v katerem sem se znašel.«

V življenju se srečujemo z mnogimi težkimi situacijami in odnosi, kjer se konflikti kopičijo in se kar ne razrešijo. Pogosto rešitve niti ni, kar nas lahko zelo potre. Koliko lažje nam je, če se lahko pogovorimo z zaupanja vrednim prijateljem, ki nas posluša, ki nas sliši, ki nam da čutiti, da v stiski nismo sami! Ozavestimo zdaj še svoj način poslušanja: poslušam, sprejemam, ali sproti premišljujem, kaj in kako bom odgovoril, da se bom pohvalil, kako sem sam rešil podobno situacijo, podal rešitev ali morda samo tolažil? Ne, ne delajmo tega! Ni potrebno, lahko je celo moteče. Človek v stiski potrebuje le, da ga poslušam, slišim in sprejmem.

Sem bil kdaj v stiski in nisem vedel, ne kod ne kam? Sem kdaj osamljen taval v svoji nesreči, dokler mi prijatelj ni ponudil pomoči, opore, spremstva in pogovora? Kako sem se počutil? Verjetno je prav vsak od nas že šel skozi takšno situacijo. Ko sem sam hodil po taki temni dolini, sem prišel do spoznanja, kako pomembno in potrebno je, da imam nekoga, ki me posluša, sliši, razume in sprejema. Kako pomembno je, da slišim, da mi nekdo želi pomagati! S človekom, ki me posluša, se povežem in dobim nenavadno moč. Težko opišem, kaj točno se tedaj dogaja, a to moč dobro čutim in je izjemno doživetje. Je Božji dar.

Današnji evangelij je na prvi pogled poln negotovosti in strahu. Če ne zmorem pogleda preko stiske, je vse skupaj ena velika beda, žalost, obup. Mar ne delam pogosto tega tudi sam, ko poslušam in berem vsakodnevne novice? Gledam le nesrečo in ne vidim obljube in Božjega posega, rešitve, kot je v evangeliju, kjer beremo, da se ne smemo ustaviti pod bremenom preizkušenj.

Treba je slišati. Slišati kaj? Slišati Gospoda, ki nam daje obljubo, pogum in moč. Bog nas sliši in to nam sporoča po znamenjih, le mi jih pogosto ne prepoznamo. To, da nas Bog sliši, je za nas velika tolažba. Z mirom v srcu lahko pričakujemo, da nas bo v trenutkih stiske slišal in rešil. Na način, ki je v njegovih očeh za nas najboljši.

 

Kako se počutim, ko me zares slišijo? Ali se zavedam, kako pomembno je, da tudi jaz slišim bližnjega?

 

 

PROŠNJE:

Dobri Jezus, prisluhni našim prošnjam:

  1. Prosimo te za pogum in modrost, da bomo znali o tebi spregovoriti tudi drugim ljudem.
  2. Prosimo te za papeža, škofe in duhovnike. Naj nas s svojim zgledom in besedami usmerjajo v življenje.
  3. Blagoslavljaj delo vseh, ki se trudijo za bolne, onemogle, umirajoče.
  4. Jezus, pomagaj nam, da bomo v svetu prinašali veselje in tolažbo vsem, ki jo potrebujejo.
  5. Usmiljeno sprejmi k sebi vse, ki v teh dneh končujejo svoje zemeljsko življenje.

Dobri Jezus, usliši naše ponižne prošnje, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Teden KARITAS – nagovor za torek, 24. 11. 2020

SLIŠIM TE – ZAME SI ZNAMENJE

Mož pripoveduje: »Večkrat sva se pogovarjala, a ne razumela. Ravno tega ni bilo, česar sem si najbolj želel: da bi se slišala. Tega sva se morala naučiti. Počasi, a vztrajno sem se učil, da sem se pred vsakim pogovorom ustavil, umiril sebe, svoje misli, čute, čustva in pozorno poslušal. Poskušal sem ozavestiti, da je pravilno poslušanje nujno. Začel sem poslušati potrpežljivo, skrbno, predano, brez nestrpnosti in prekinjanja. Zato sem se lahko veselil rezultatov najinega sporazumevanja: začela sva se zbliževati in vse je postalo dar in posebno znamenje najinega odnosa.«

Tako kot v zakonu je pravzaprav v vsakem odnosu, ki želi zaživeti in preživeti: poslušanje je ena temeljnih nujnosti, brez tega ni odnosa. Je dar in pomembno znamenje ljubezni, kajti po njem Božja ljubezen in Kristusovo veselo oznanilo prihajata do mojega bližnjega. Največ mu lahko dam, ko ga zares poslušam in tudi slišim: le tako sem jaz odprt zanj, on pa se bo čutil sprejetega in se bo odprl. V nasprotnem primeru se bo počutil izločenega in se bo prizadet zaprl. S poslušanjem izrazim spoštovanje do njega, mu dam dostojanstvo, ki mu gre, in postanem znamenje in orodje Božje ljubezni.

Slišal sem ljudi, ki so rekli: »Nihče me ni zares poslušal. Počutil sem se ponižanega, nikoli več se ne vrnem po pomoč.« Pa tudi: »Lej, noro, poslušali so me! Več kot pomoč mi je pomenilo, da so me slišali.« Več kot sama finančna ali materialna pomoč je vredno to, da človeku do-pustim biti to, kar on sam v svoji stiski in bolečini je. Šele, ko se kot tak čuti sprejetega, lahko brez občutka podcenjevanja sledi moj drugi korak – pomoč, ki bližnjemu ni v ponižanje.

Če pomislim na Karitas: ne moremo vedno pomagati vsem ljudem v njihovih potrebah, a bližnjemu darovana pozornost in čas je bila, je in naj ostane ogledalo Karitas.

Prepoznavati Božja znamenja, slišati Božjo govorico – to je milost in poseben dar. Jezus nas vabi, da se ob njih ustavimo. V Božji besedi odkrivamo, kako Bog Janeza vodi po znamenjih. Enako želi voditi in spremljati tudi nas, zato nam preko drugih stalno pošilja znamenja in nas postavlja za znamenje drugim. Poslušati in slišati je veliko znamenje. Je znamenje spoštovanja, zanimanja, sprejemanja, ljubezni. Je znamenje Božjega dotika. Po našem resnem medsebojnem poslušanju Bog prihaja k nam.

 

In jaz – poslušam?

Tudi slišim? Kakšno znamenje sem bližnjemu?

 

 

PROŠNJE:

Dobri Bog, prisluhni prošnjam, ki jih polagamo predte:

  1. Prosimo te za moč, da bomo vedno zmogli delati to, kar je prav.
  2. Pomagaj nam, da bomo znali prepoznavati tvoja znamenja, s kate-rimi nas želiš voditi po pravi poti.
  3. Poživi v naših srcih sočutnost, solidarnost in dobrodelnost.
  4. Ohranjaj v nas veselje in nam pomagaj, da ga bomo delili z drugimi.
  5. Sprejmi k sebi v večno veselje vse ljudi, še posebno tiste, ki so v teh dneh umrli zaradi okužbe s koronavirusom.

Usliši naše ponižne prošnje in ohrani v nas ljubezen do tebe, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.