Avtor: Administrator

Sporočilo svetega očeta za post 2022 – II. del

Sporočilo svetega očeta za post 2022 – II. del

Posted on by

 

II. del
8. NEDELJA MED LETOM, 27. FEBRUARJA 2022

2. »NE NAVELIČAJMO SE, KO DELAMO DOBRO«
Kristusovo vstajenje oživlja zemeljske upe z »velikim upanjem« na večno življenje in vnaša seme odrešenja že v sedanji čas (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 3; 7). Ob bridkem razočaranju zaradi tolikih porušenih sanj, ob zaskrbljenosti zaradi izzivov, ki grozijo, ob malodušju zaradi revščine naših sredstev smo v skušnjavi, da bi se zaprli v svoj individualistični egoizem in se zatekli v brezbrižnost do trpljenja drugih. Dejansko so tudi najboljši viri omejeni: »Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo« (Iz 40,30). Toda Bog »Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. […] tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29.31). Postni čas nas kliče, naj svojo vero in upanje položimo v Gospoda (prim. 1 Pt 1,21), saj lahko samo s pogledom, uprtim v vstalega Jezusa Kristusa (prim. Heb 12,2) mogli sprejeti apostolovo spodbudo: »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9).

Ne naveličajmo se moliti. Jezus je učil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Moliti moramo, ker potrebujemo Boga. Nevarna utvara je, da zadoščamo sami sebi. Če smo v pandemiji neposredno spoznali svojo osebno in družbeno krhkost, naj nam ta post omogoči, da bomo doživeli tolažbo vere v Boga, brez katere ne moremo imeti trdnosti (prim. Iz 7,9). Nihče se ne reši sam, ker smo vsi v istem čolnu sredi viharjev zgodovine;[1] predvsem pa se nihče ne reši brez Boga, saj samo velikonočna skrivnost Jezusa Kristusa daje zmago nad temnimi vodami smrti. Vera nas ne oprosti življenjskih stisk, nam pa omogoči, da gremo preko njih združeni z Bogom v Kristusu v velikem upanju, ki ne razočara in katerega poroštvo je ljubezen, ki jo je Bog izlil v naša srca po Svetem Duhu (prim. Rim 5,1-5).

Ne naveličajmo se ruvati zla iz svojega življenja. Telesni post, h kateremu nas kliče post, naj okrepi našega duha za boj proti grehu. Ne naveličajmo se prositi za odpuščanje v zakramentu pokore in sprave, saj vemo, da se Bog nikoli ne naveliča odpuščati.[2] Ne naveličajmo se boriti proti poželenju, proti tisti slabosti, ki sili k sebičnosti in k vsakemu zlu, in je v teku stoletij našla različne poti, po katerih je človeka pahnila v greh (prim. Vsi smo bratje, 166). Ena od teh poti je nevarnost zasvojenosti od digitalnih medijev, ki osiromaši človeške odnose. Post je ugoden čas, da se upremo tem pastem in namesto tega gojimo celovitejšo človeško komunikacijo (prim. prav tam, 43), ki jo sestavljajo »resnična srečanja« (prav tam, 50), iz oči v oči.

Ne naveličajmo se delati dobro v dejavni ljubezni do bližnjega. V tem postu delimo miloščino z veseljem (prim. 2 Kor 9,7). Bog, »ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež« (2 Kor 9,10), poskrbi za vsakega izmed nas ne le, da bi imeli hrano, ampak tudi da bi mogli biti velikodušni v dobrih delih do drugih. Če je res, da je vse naše življenje čas za sejanje dobrega, na poseben način izkoristimo ta postni čas, da bomo poskrbeli za tiste, ki so nam blizu, da se približamo tistim bratom in sestram, ki so ranjeni na poti življenja (Prim. Lk 25-37). Post je ugoden čas za iskanje in ne za izogibanje tistim, ki potrebujejo pomoč; da pokličemo in ne da se ne menimo za tiste, ki si želijo lepo besedo in da jih nekdo posluša; da obiskujemo in ne da zapuščamo tiste, ki trpi v osamljenosti. Uresničujmo poziv k delanju dobrega vsem, vzemimo si čas za ljubezen do najmanjših in nezaščitenih, do zapuščenih in prezrtih, do diskriminiranih in odrinjenih (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 193).

3. »ČE SE NE UTRTUDIMO, BOMO OB SVOJEM ČASU ŽELI« 
Post nas spominja, da »blaginje, pa tudi ljubezni, pravičnosti in vzajemnosti ne dosežemo enkrat za vselej; zanje se moramo boriti iz dneva v dan« (prav tam, 11). Prosimo torej Boga za potrpežljivo stanovitnost poljedelca (prim. Jak 5,7), da se ne bomo utrudili pri delanju dobrega, korak za korakom. Kdor pade, naj stegne roko k Očetu, ki nas vedno dvigne. Kdor je izgubljen, prevaran od zapeljevanja hudobca, naj ne odlaša z vrnitvijo k Njemu, »ki je velik v odpuščanju« (Iz 55,7). V tem času spreobrnjenja, v katerem najdemo oporo v Božji milosti in v občestvu Cerkve, se ne naveličajmo sejati dobro. Post pripravlja tla, molitev namaka, ljubezen daje rodovitnost. V veri imamo zagotovilo, da »če se ne utrdimo, bomo ob svojem času želi« in da bomo z darom vztrajnosti dosegli obljubljene darove (prim. Heb 10,36) za odrešenje sebe in drugih (prim. 1 Tim 4,16). Ko živimo bratsko ljubezen do vseh, smo združeni s Kristusom, ki je dal svoje življenje za nas (prim. 2 Kor 5,14-15), in vnaprej okušamo veselje nebeškega kraljestva, ko bo Bog »vse v vsem« (1 Kor 15,28).

Naj nam Devica Marija, iz katerega naročja je vzbrstel Odrešenik in ki je »vse shranila in premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19), pridobi dar potrpežljivosti in naj nam bo blizu s svojo materinsko prisotnostjo, da bo ta čas spreobrnjenja obrodil sadove večnega odrešenja.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa.

 

Frančišek

Nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore vabi v nedeljo in na pepelnično sredo k molitvi za mir v Ukrajini

Nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore vabi v nedeljo in na pepelnično sredo k molitvi za mir v Ukrajini

Posted on by

Dragi bratje in sestre, zaskrbljeno spremljam vojno v Ukrajini in vabim vse slovenske katoličane, da molijo za mir. 

V tem trenutku negotovosti in preizkušnje so vsi državni voditelji dolžni storiti vse, da ustavijo nasilje v Ukrajini; vsi verniki pa moramo okrepiti molitev za mir in tamkajšnje prebivalce. Jezus blagruje tiste, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci (prim. Mt 5,9). Zato vabim duhovnike, da v nedeljo, 27. februarja 2022, pri vseh svetih mašah darujejo sveto mašo za mir in pravičnost (RM str. 795), vernike povabijo k molitvi za mir ter med prošnjami vernikov dodajo dve posebni prošnji: 

  1. Gospod Bog, Knez miru, pomiri sovraštvo in odpravi krivice, ki vladajo med narodi, da bosta po vsem svetu vladala mir in pravičnost.
  2. Gospod Bog, Knez miru, prosimo te za mir v Ukrajini. Vse prebivalce Ukrajine še posebej obvaruj vojnih grozot in slehernega nasilja. 

Prav tako vabim duhovnike, redovnike in redovnice ter vernike, da molijo rožni venec in litanije Matere Božje za mir v Ukrajini.

Vse Slovenke in Slovence lepo vabim, da se na pepelnično sredo pridružimo pobudi papeža Frančiška, ki je naslednjo sredo (2. marec 2022) razglasil za poseben dan molitve in posta za mir. Papež pravi: »Jezus nas je učil, da se na hudičevo nesmiselnost nasilja odgovori z Božjim orožjem, z molitvijo in postom. Vse vabim, da pepelnično sredo, 2. marca, namenijo dnevu posta za mir. Vernike na poseben način spodbujam, naj se na ta dan intenzivno posvetijo molitvi in postu. Kraljica miru naj obvaruje svet pred norostjo vojne.«

Kraljica miru – prosi za nas!

 

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK

Sporočilo svetega očeta za post 2022 – I. del

Sporočilo svetega očeta za post 2022 – I. del

Posted on by

»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a). 

Slovenski škofje so na 128. redni seji SŠK, ki je bila 3. januarja 2022 v Murski Soboti sklenili, da se bo dve nedelji pred postnim časom v slovenskih cerkvah bralo pismo papeža Frančiška.

I. del
7. NEDELJA MED LETOM, 20. FEBRUARJA 2022

Dragi bratje in sestre,

post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kairós), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

1. Setev in žetev
V tem odlomku apostol opozori na Jezusu tako ljubo podobo o setvi in žetvi (prim. Mt 13). Sv. Pavel nam govori o chairósu; ugodnem času za sejanje dobrega zaradi žetve. Kaj je za nas ta ugodni čas? Vsekakor je to post, vendar je to tudi vse zemeljsko bivanje, katerega podoba je na nek način post.[1] V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po imetju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi miselnosti, da bi življenje svoje resnice in lepote ne imelo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi.

Prvi poljedelec je Bog sam, ki velikodušno »še naprej seje med človeštvom semena dobrega« (okrožnica Vsi smo bratje, 54). V postu smo poklicani, da odgovorimo na Božji dar, tako da sprejmemo njegovo Besedo, ki je »živa in dejavna« (Heb 4,12). Vztrajno poslušanje Božje besede dozori pripravljeno poslušnost njegovemu delovanju (prim. Jak 1,21), ki daje rodovitnost našemu življenju. Če nas že to razveseli, koliko večji je šele klic, naj bomo »Božji sodelavci« (1 Kor 3,9), ko dobro izrabimo sedanji čas (prim. Ef 5,16) in tudi mi sejemo z dobrimi deli. Klica k sejanju dobrega ne smemo gledati kot breme, ampak kot milost, s katero nas Stvarnik hoče dejavno združiti s svojo rodovitno velikodušnostjo.

In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Vsekakor. Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Za kakšno letino pa gre? Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni in noben »velikodušen trud« (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 279). Kot se drevo pozna po sadovih (prim. Mt 7,16.20), tako je življenje, ki je polno dobrih del, svetlo (prim. Mt 5,14-16) in prinaša Kristusov vonj v svet (prim. 2 Kor 2,15). Služenje Bogu, ki je osvobojeno greha, zori sadove posvečenja za zveličanje vseh (prim. Rim 6,22).

V resnici nam je dano videti samo majhen del sadu tega, kar sejemo, saj po evangeljskem pregovoru »eden seje, drugi žanje« (Jn 4,37). Ravno s sejanjem v dobro drugih sodelujemo pri Božji velikodušnosti: »Zelo plemenito je, če nam uspe sprožiti procese, katerih sadove bodo pobirali drugi, v upanju na skrito moč dobrega, ki se seje« (okrožnica Vsi smo bratje, 196). Sejanje dobrega za druge nas osvobaja ozke logike osebne koristi ter daje našim dejanjem navdahnjenost zastonjskosti ter nas vključuje v čudovito obzorje dobrohotnih Božjih načrtov.

Božja beseda še bolj razširi in dvigne naš pogled: oznanja nam, da je najbolj resnična žetev eshatološka žetev, žetev poslednjega dne, dne brez sončnega zahoda. Dopolnjeni sad našega življenja in naših dejanj je »sad za večno življenje« (Jn 4,36), ki bo naš »zaklad v nebesih« (Lk 12,33; 18,22). Sam Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,19-20), da bi bili tisti, ki so z njim globoko združeni v ljubezni »v podobnosti njegove smrti« (Rim 6,5), z njim združeni tudi v njegovem vstajenju za večno življenje (prim. Jn 5,29): »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 11. novembra 2021, god sv. Martina, škofa.

Frančišek

Sveti oče: Popraviti pomeni postati bližnji, ne pa očitati grehe

Sveti oče: Popraviti pomeni postati bližnji, ne pa očitati grehe

Posted on by
»Nikoli se ne sme zreducirati osebe na njeno napako,« saj je napaka »epizoda, del življenja, ne pa edino in dokončno stanje. Vsakemu je treba z ljubeznijo pomagati, da preseže svoje napake.« Tako je zapisal papež Frančišek v uvodu v knjigo z naslovom »Pojdimo na drugi breg.« (Passiamo all’altra riva). V njej duhovnik Benito Giorgetta predstavi pogovor z Luigijem Bonaventuro, nekdanjim mafijcem, ki sedaj sodeluje s sodstvom.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V vsakem od nas je drugi breg

Avtor je knjigo s podnaslovom »Preklopiti življenje? V vsakem od nas je drugi breg, ki ga je potrebno doseči« objavil na platformi Youcanprint. Gre za dejavnega duhovnika in novinarja, župnika župnije sv. Timoteja v kraju Termoli, prostovoljca v zaporu Larino in vodjo družinskega doma Iktus, kjer bivajo zaporniki, ki so na pogojnem izpustu, prestajajo kazen v zavodu odprtega tipa ali pa so zaupani socialni službi. Spremno besedo je napisal duhovnik Luigi Ciotti, ustanovitelj združenja Libera, ki se bori proti nasilju mafij po vsej Italiji. V svojem razmišljanju navaja tudi nauk papeža Frančiška, ki je »prežet s sporočilom Božjega usmiljenja« do zapornikov.

Bratski popravek: dejanje ljubezni do brata

Sveti oče v uvodu h knjigi predvsem poudari pomen »bratskega popravka« kot »dejanja ljubezni do brata«. Kot pojasni, to ne pomeni »počutiti se superiornega ali boljšega, ampak priskočiti na pomoč in pomagati drugemu, da premaga svoje težave, položiti svojo ramo pod njegovo težavo, ker je v tistem trenutku šibek, krhek in če ni tvoje rame, se bo zrušil.« Poleg tega je dodal, da »popravljati (correggere) pomeni “držati skupaj” (reggere con): ne očitati drugim njihovih grehov, ampak jim jih s tem, da postanemo bližnji, pomagamo premagati, in tako skupaj hodimo naproti ozdravitvi ali njenemu začetku.« Po besedah svetega očeta bo »drugi ozdravel, ker je začutil tvojo ljubezen in je zahrepenel po tem, da bi ljubil.« Še več, »če pustimo drugega v njegovi napaki, ne da bi ga popravili, postanemo soodgovorni; če mu ne pomagamo, je to enako kot opustitev pomoči;« kakor tisti, ki so priča prometni nesreči in gredo mimo, ne da bi se ustavili.

Ljubiti, trpeti, moliti za drugega

Papež je nadalje zapisal, da se »človek včasih skoraj boji, da bi ga krivični okužil.« Namesto tega pa »se moram zanj zanimati, poskrbeti zanj in storiti vse, kar je v moji moči, da ga rešim.« Ob odgovoru na vprašanje, kako to storiti, sveti oče našteje vrsto praktičnih in konkretnih odgovorov, kakor je značilno za njegov pastoralni slog. »Najprej mu moram dati, kar potrebuje. Takoj. Ga iskreno ljubiti in potem trpeti zaradi njegovih grehov.« Zanj pa je potrebno tudi moliti, ker »z molitvijo postanem roka Boga nad njim, znamenje njegove očetovske skrbi preko moje navzočnosti. Vse drugo bo storil Sveti Duh.«

Ne gledati zviška

Po papeževih besedah je »potrebno narediti prvi korak,« medtem ko je »graje vredno, če nekdo gleda na drugega zviška.« In »to se konkretno kaže v izkušnji« intervjuvanca, ki je »s svojo pogumno in tvegano odločitvijo postal seme upanja, posejano v brazde družbe, ki se ukvarja izključno s svojimi zadevami in svojimi tisočerimi obveznostmi ter se ne ozira na to, kar je zares pomembno. Vendar pa gre tudi za seme, ki je bilo posejano v deželah, ki jih je rana mafije najbolj prizadela. Tako kot vsako seme, ki ga zalije dež in vzklije, se lahko tudi pričevanje mafijca ukorenini v vesti in občutljivosti tistih, ki si želijo družbe, v kateri je prostor za človekove pravice, zakonitost in dostojanstvo vseh, zlasti najšibkejših, najbolj ranljivih, zavrženih in odrinjenih na rob družbe.«

Žarek svetlobe in novega upanja

Hkrati so »Bonaventurovi odgovori-pričevanje bogata predstavitev nemirnega življenja osebe, ki je zato, ker je bila indoktrinirana in pogreznjena v mafijo, delovala kriminalno; vendar pa gre tudi za žarek svetlobe in novega življenja, saj se je Luigi, potem ko je opustil logiko zlorabe, odprl novemu pogledu.«

Človek se lahko oz. se mora spremeniti

Zato papež Frančišek sklene z besedami, da se človek »lahko«, pravzaprav »se mora spremeniti, da ne bi ostal zakopan zaradi zla, ki ga je storil; vedno lahko pride na drugi breg, čeprav je plovba naporna in polna nevarnosti. Pomembno je, da se ne čutijo sami, ampak da jih nekdo spremlja. Prav tako kot je Jezus rekel učencem na morju: “Prepeljimo se na drugo stran.” On z njimi. Ne sami!«

Deseta kateheza v Letu družine – Duhovnost v zakonu in družini

Deseta kateheza v Letu družine – Duhovnost v zakonu in družini

Posted on by

Pred nami je še zadnja od desetih katehez in spremljajočih videov, ki jih je v tem Letu družine pripravil Dikasterij za laike, družino in življenje. Duhovnost v družini si še vedno prevečkrat predstavljamo kot nekaj abstraktnega. Papež Frančišek pa pravi, da se »duhovnost odraža v konkretnih dejanjih ljubezni, v katerih je Jezus konkretno navzoč.«

Kateheza vključuje naslednje teme:

  • Jezus živi v družini
  • Poklicani k oznanjevanju
  • Hodimo skupaj kot družina. Hodimo naprej po poti!
  • Graditi domačo Cerkev

10. kateheza

Vabilo k branju spodbude Radost ljubezni št. 313-325 – Duhovnost zakona in družine (povezava)

Pričujoče kateheze so nastajale kot priprava na 10. svetovno srečanje družin, ki bo potekalo v Rimu od 22. do 26. junija 2022 z naslovom: »Družinska ljubezen: poklicanost in pot svetosti«. Papeževa želja je, da bi v času tega srečanja po vsem svetu tudi na lokalni ravni potekala srečanja družin. Kako bomo svetovno srečanje družin junija obhajali v Cerkvi na Slovenskem, bomo še objavili v naslednjih prispevkih.

Molitev za X. svetovno srečanje družin 
RIM, 22. – 26. junija 2022

Nebeški Oče,
predte prihajamo, da bi te slavili
in se ti zahvaljevali za veliki dar družine. 

Prosimo te za vse družine, posvečene z zakramentom zakona.
Naj vsak dan znova odkrivajo prejete milosti,
in naj kot majhne domače cerkve
spoznajo, kako biti priče Tvoje navzočnosti
in ljubezni, s katero Kristus ljubi Cerkev. 

Prosimo Te za vse družine, ki jih pestijo težave in trpljenje,
ki jih povzročajo bolezen ali okoliščine, ki jih poznaš le Ti.
Vlivaj jim moči in jih vodi
po poti svetosti, na katero jih kličeš,
da bodo lahko deležne tvojega neskončnega usmiljenja
in bodo našle nove načine za rast v ljubezni.

Prosimo Te za otroke in mlade.
Naj Te spoznajo in z veseljem sprejmejo poklicanost,
ki si jim jo namenil.
Prosimo za njihove starše in stare starše.
Naj se zavedajo, da so znamenja božjega očetovstva in materinstva
v skrbi za svoje otroke, ki jim jih zaupaš v telesu in duhu
in tudi v izkušnji bratstva,
ki jo družina lahko da svetu. 

Gospod, nakloni vsem družinam,
da bodo lahko živele svojo posebno poklicanost k svetosti v Cerkvi,
kot klic k poslanstvu misijonarskih učencev,
v službi življenja in miru,
v občestvu z našimi duhovniki, redovniki in vsemi poklici v Cerkvi. 

Blagoslovi svetovno srečanje družin v Rimu.
Amen.

Deveta kateheza v Letu družine – Spremljanje krhkosti

Deveta kateheza v Letu družine – Spremljanje krhkosti

Posted on by

Papež Frančišek želi, da se soočimo s konkretno realnostjo: »Današnje družine živijo v velikih preizkušnjah. Ker smo vsi slabotni, so ločitve, razveze in praksa skupnega življenja resničnost, ki jo živijo številne družine po vsem svetu.« To pa nam ne sme vzeti poguma in odločenosti, da ne bi kot Cerkev šli naproti vsem, ki želijo ostati v Božji bližini.

Najprej moramo sprejeti, da krhkost in ranjenost nikakor niso ovira za delovanje Svetega Duha. Na težave v družini je treba gledati s pogledom, ki ne obsoja, ampak zna presoditi in razločevati, predvsem pa opogumiti človeka za majhne korake. Te bo zmogel narediti, če ga sprejmemo v njegovi situaciji, ne da bi ob tem zanikali resnico. Da bi to zmogli, se moramo od Jezusa učiti usmiljenega pogleda.

Kateheza št. 9: Spremljanje krhkosti

9. kateheza vključuje naslednje teme:

  • Krhkost
  • Razločevanje
  • Majhni koraki
  • Božje usmiljenje

Vabilo k branju spodbude RADOST LJUBEZNI, 8. poglavje – Spremljanje krhkosti, št. 291-312.

Luka Mavrič

Razločevanje v sinodi

Razločevanje v sinodi

Posted on by

Sinoda o sinodalnosti 2021–2023 v prvi fazi poteka na krajevni ravni v škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih po vsem svetu. Glavni namen je poslušanje različnih glasov na terenu, da bi vsakdo lahko kaj prispeval v posvetovanju vesoljne Cerkve. Smernice za prvo fazo posvetovanja so obsežene v t.im. Pripravljalnem dokumentu in v priročniku Vademekum. V tem in drugih člankih objavljamo izbrane izseke iz obeh dokumentov, ki imajo poseben praktičen pomen za izvedbo posvetovanja.

Resnično sinodalni proces: poslušanje, razločevanje in sodelovanje

(Vademekum pogl. 2.2)

Sinodalni proces je predvsem duhovni proces. Ni le mehanično zbiranje podatkov ali vrsta srečanj in razprav.Sinodalno poslušanje je usmerjeno k razločevanju. Od nas zahteva, da se učimo in izvajamo umetnost osebnega in skupnega razločevanja, se poslušamo, poslušamo svoje versko izročilo in znamenja časa ter skušamo razločiti, kaj Bog govori vsem nam. Papež Frančišek tako opisuje oba med seboj povezana cilja tega procesa poslušanja: »Poslušati Boga, da bomo z njim slišali krik njegovega ljudstva; poslušati njegovo ljudstvo, dokler ne bomo v sozvočju z voljo, h kateri nas kliče Bog.«[1]

Tovrstno razločevanje ni le enkratna vaja, ampak način življenja, utemeljen v Kristusu pod vodstvom Svetega Duha, življenje za večjo Božjo slavo. Skupno razločevanje pomaga pri izgradnji cvetočih in odpornih skupnosti za današnje poslanstvo Cerkve. Razločevanje je Božja milost, ki zahteva naše človeško sodelovanje: molitev, razmišljanje, spremljanje notranjega razpoloženja, poslušanje ter pristen, pomenljiv in sprejemajoč pogovor.

Cerkev nam ponuja več ključev razumevanja duhovnega razločevanja. V duhovnem smislu je razločevanje umetnost razlaganja, v katero smer nas vodijo srčne želje, ne da bi se pustili zapeljati tistemu, kar bi nas vodilo, kamor ne želimo. Razločevanje vključuje razmislek ter zaposli srce in glavo pri sprejemanju odločitev, s katerimi iščemo in najdemo Božjo voljo v našem konkretnem življenju.

Če je poslušanje metoda sinodalnega procesa in je razločevanje cilj, potem je sodelovanje pot. Če spodbujamo sodelovanje, nas to vodi iz samih sebe k vključevanju drugih, ki imajo drugačna stališča od naših. Če poslušamo tiste, ki imajo enake poglede kot mi, ne bomo želi sadov. Dialog vključuje združevanje različnih mnenj. Bog pogosto govori z glasovi tistih, ki jih zlahka izključimo, zavržemo ali odpišemo. Še zlasti se moramo potruditi, da bomo prisluhnili tistim, ki bi se nam morda zdeli nepomembni, in tistim, ki nas silijo, da razmislimo o novih stališčih, ki bi lahko spremenila naš način razmišljanja.

[1] Frančišek, Govor na slovesnosti ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode (17. oktober 2015).

Božično voščilo škofa Jurija Bizjaka

Božično voščilo škofa Jurija Bizjaka

Posted on by

Ti skrivnostni moj cvet

Vsako leto za Božič stojim pred skrivnostjo svojega rojstva in osmi dan po Božiču, ko so Novorojenemu dali ime (Lk 2,21), stojim pred skrivnostjo svojega imena in z njim povezanega svojega poslanstva. Ne spominjam se svojega rojstva, dobro pa vem, da mi je kmalu po rojstvu bilo dano določeno ime in z njim v srce položeno določeno plemenito poslanstvo. Tudi moj bližnji se enako svojega rojstva ne spominja, tudi on pa dobro ve, da je kmalu po rojstvu tudi njemu bilo dano določeno ime in z njim v srce položeno določeno plemenito poslanstvo! In od kod potem zdaj ta predsodek, da bi si midva ne mogla pogledati v oči in si ne mogla podati roke?

Mar ne morda tudi zaradi tega, ker sva pozabila na nasvet modrega Siraha, ki pravi: ‘Z vsem svojim srcem spoštuj očeta in bolečin svoje matere ne pozabi!’ (Sir 7,27). Mar ne tudi zaradi tega, ker sva postala močna in premočna in nazadnje vsemogočna in sva pozabila, da je pisano: ‘Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo!’ (Mt 18,3). Izvoljeno ljudstvo ima pregovor: ‘Preden se razjeziš premisli: Nisi Stvarnik, ampak stvar; si meso in boš umrl; Bog ti bo odpustil, če boš tudi ti odpustil!’ Znan in resničen je pregovor. ‘Na odpuščanju svet stoji!’ Pa ne samo svet: na odpuščanju stoji tudi vsak človek, vsak dom in vsaka ožja ali širša skupnost.

Pisatelj Ivan Cankar je to plemenito poslanstvo človeka opisal takole: ‘On (kdor se zazre vase) vé, da so si v tistih tihih globočinah vsi ljudje bratje, kakor nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi, če bi se kdaj le za hip spogledali iz dna. Pred hišo je semenj; tam so barantači, mešetarji, cigani, tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost, škropi zavist, pljuje sovraštvo; kadar pa je semenj pri kraju in se barantači, mešetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo, ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat – jih ni več; en sam človek je; in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako božjo stvar tesno objemajoči ljubezni. Vse to vé romar, zato ga ni strah, da bi se očitno izpovedal v imenu svojem in svojega bližnjega’ (Podobe iz sanj).

Pomagajmo torej drug drugemu, dragi človeški otroci, tudi v prihajajočem letu ‘dvigniti svoje duše zaklad!’ (Župančič).

msgr. dr. Jurij Bizjak

koprski škof

Božič – praznik Jezusovega rojstva

Božič – praznik Jezusovega rojstva

Posted on by

Na božični dan, 25. decembra, v Katoliški cerkvi praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Z Jezusovim prihodom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka.[1]

Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme izjemoma opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek na Jezusovemu rojstvu v hlevu[2] in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa,[3] s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.[4]

»Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221). V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.[5]

Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.

Jaslice
Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv. Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji. 

Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.

Pesem Sveta noč
Pesem Sveta noč je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.

Božični čas
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).

Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva – božič, je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.

Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.

Vir: rkc.si