Božja beseda pred nas postavlja dve podobi učencev po
vstajenju.
Na eni strani torej noč, strah in zaklenjena vrata, na drugi pa
veselje v druženju in slavljenju Boga. Zdi se, da je naše
krščanstvo bolj podobno tistemu za zaklenjenimi vrati kot pa
veselju v druženju in slavljenju Boga.
Vstajenjsko veselje ne pride samo. Pot, ki jo je prehodil naš
Odrešenik, je pot vsakega od nas. Je pot od dvorane zadnje
večerje, prek sramote križa in groba. Je pot boja s hudičevimi skušnjavami samovolje,
pomembnosti in sebičnosti. Jezusov strah dokončno mine, ko izreče Očetu: »Ne moja,
ampak tvoja volja naj se zgodi.« Noč je premagana, ko se Jezus na križu pusti
zasramovati: »Če si Božji Sin, stopi s križa!« Ko premaga skušnjavo pomembnosti in
ostaja nemočen in zasramovan na križu, kakor da ni Bog, kakor da nima nobene
oblasti in moči. In ko nazadnje da Očetu v roke čisto vse: »Oče, v tvoje roke izročam
svojo dušo.« Takrat ga ne zadržuje nič več.
Tudi naš strah bo minil šele, ko bo Očetova volja naše vodilo. Ko ne bomo razmišljali,
kaj nam ugaja in kaj ne. Ko bomo vedeli, da Bog resnično poskrbi, da je njegova volja
za nas najboljša. Tema in obup, ki nas vedno znova zajemata, sta posledica naše skrbi
za lastno veljavo. Ali sem vreden ali ne, ali me bo kdo opazil, cenil moje delo, spoštoval
moje besede. Bog nas vedno ceni! On verjame vate in vame. Obema pa pripravlja
vstajenje. Ta zavest naju odpira za zadnje dejanje, da izročiva v Njegove roke svoje
življenje. S tem so zdrobljeni okovi naših src.
Tako razumem prehod, ki so ga postopno doumeli in uresničili učenci po
vstajenju. Strah je počasi mineval, noč je izginjala in vrata so se na stežaj odprla. Vanje
je vstopilo vstajenjsko veselje, postali so luč vsem okrog sebe in z njimi delili vse, kar
so imeli, ter hvalili Boga.
Po: E. Mozetič