Vzklikanje ob vhodu v Jeruzalem in Jezusovo
ponižanje. Radostni vzkliki in kruta trdovratna
zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto
spremlja vstop v veliki teden.
Pustimo se vključiti v to delovanje, ki ga spodbuja
Sveti Duh, da bi z vero spremljali našega
Zveličarja na njegovi poti ter bi se vedno
spominjali pomembnega nauka njegovega
trpljenja kot zgleda življenja in zmage nad duhom
zla.
Jezus nam kaže, kako naj se soočamo s težkimi
trenutki in najbolj zahrbtnimi skušnjavami: tako,
da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni
brezčutnost ali junaškost, ampak je zaupna
prepustitev Očetu in njegovi volji po odrešenju,
po življenju, po usmiljenju.
Tudi danes, ob svojem vhodu v Jeruzalem, nam On kaže pot. Vladar tega sveta –
hudič – je stavil na karto napuha in Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji
poti, poti ponižnosti.
Napuh se hrani s primerjanjem z drugimi in druge ima vedno za slabše, pomanjkljive,
zavožene. Jezus je uničil napuh s svojim trpljenjem.
Gospod se je resnično strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo
ime, ga pozdravljali kot Kralja in Mesijo.
Vendar pa je istočasno Kristusovo srce na drugi poti, na sveti poti, na poti ponižanja v
pokorščini ‘do smrti, in sicer smrti na križu’. On ve, da mora zato, da bi dosegel resnično
zmago, dati prostor Bogu; in za to, da bi dal prostor Bogu, obstaja le en
način: izničenje, izpraznjenje samega sebe. Molčati, moliti, ponižati se. S križem se ni
mogoče pogajati: ali ga sprejmemo ali zavrnemo. In s svojim ponižanjem nam je Jezus
želel odpreti pot vere in iti po njej pred nami. Skupaj z Marijo stopimo na to pot za njim.
Po: E. Mozetič
Mt 26,14–75;27,1–66 ZNAMO SPREJETI BOŽJO VOLJO?
