Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri v
današnjem evangeliju govori Jezus? To, da se
ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter
v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne
prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek
za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora
za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a
smo v resnici popolnoma zaslepljeni z lagodjem in
utrjeni v svojih položajih, ki niso pravi, ki niso dobri.
Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu
globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k vedno večji temi.
Ozdravljeni izbira. Če bo tvegal tudi naslednji dan in dneve po tem govoriti
resnico, bo ostajal v luči in videl svet vedno globlje. Če pa se bo umaknil, bo
vse bolj postajal podoben farizejem oz. celo pristal med njimi. O njih pa vemo,
da so prepričani, da vse vedo in vse prav vidijo. Kljub temu da jih vodi le eno
– njihova korist in oblast. Kljub vsem čudežem ostajajo v svoji drži
vsevednosti. Vidijo in njihov greh ostaja. Morali bi priznati svoj napuh, pohlep
in zlaganost.
Post se je prevesil v drugo polovico. Če smo se v prvi polovici trudili
spoznavati, kdo smo, danes že dobro vemo, da je potrebno neprestano
spreminjanje. Poslani smo, da se vsak dan umijemo in pričamo o luči.
Radikalno se odločimo za luč, za pot pričevanja o njej, naj stane, kolikor hoče.
Naj bo to odločitev tega letošnjega posta, da vztrajno iščemo luč, vztrajamo
v resnici in se upiramo vsakemu farizejstvu. Naj k temu v teh dneh priprave
na največji krščanski praznik prispeva tudi dobra spoved. Naj bomo kot
ozdravljeni, a ozdravljeni vsak dan in navdušeni nad lučjo in resnico vsak dan,
za vsako ceno. Tisti, ki ozdravlja, nam želi polno življenje. Vzemimo ga zares!
Po: E. Mozetič
SMO SPREGLEDALI? VIDIMO? Jn 9,1–41
