Cerkev nam na drugo postno nedeljo
ponuja odlomek iz Matejevega evangelija, ki govori
o spremenjenju. Na prvi pogled se zdi odlomek
nelogičen za postni čas. Saj spremenjenje bolj
spominja na veliko noč kot na post. A če dobro
pomislimo: spremenjenje je nujno, da bi post ne
izgubil pravega smisla. Ne postimo se zato, da se
odpovedujemo, mrtvičimo, premagujemo dolgčas pri
molitvi in praznimo svoje žepe. Ne, post v obliki
odpovedi, molitve in dobrih del nas preprosto vabi k spremenjenju. Druga
postna nedelja nam želi osvetliti pomen posta, da ne bi bil sam sebi namen.
Postni čas je podoba štiridesetletnega tavanja po puščavi, iz sužnosti v
obljubljeno deželo. Ob tej misli se zdi Jezusovo srečanje z Mojzesom in Elijem
vse prej kot naključje. Zdi se, da je Jezus hotel dati ceno dvema možema, ki
sta, vsak na svoj način, vztrajala na poti v svobodo. Prav ta dva moža sta lahko
lepo povabilo, v kaj naj se v času posta spreminjamo.
Nedelja Gospodovega spremenjenja tako vabi, da gledamo v lepoto
neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je Božja podoba
v nas, ki naj jo post prečiščuje. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih
borcev za lepo, dobro in resnično, podobo nežnih in sočutnih sogovornikov, ki
vidijo več kot le sebe. Cilj posta je torej pogumno stopanje na pot spremenjenja,
ki preobraža.
In v kaj naj se v času posta spreminjamo? V potrpežljive borce za lepo, dobro
in resnično; v nežne in sočutne sogovornike, ki vidijo več kot le sebe. Naj post
preobraža našo človeško, ranjeno naravo v odrešeno naravo svobodnih Božjih
otrok!
Po: E. Mozetič