Evangelist Matej dopolnjuje Pavlov
klic, ki ga srečamo v berilu. Izkoristiti
je potrebno čas in opravljati dobra
dela, a vedno s pravim namenom.
Edino Bog vidi, kako in s čim si je
kdo omadeževal notranjost, on vidi,
koliko je človekovo spreobrnjenje
iskreno, in po meri te iskrenosti ga
bo notranje očistil. Zunanje
razkazovanje spokornosti ne more
prinesti notranjega očiščenja,
nasprotno, odkriva človekovo
hinavščino in ga še bolj omadežuje.
Pepelnica ni mejnik v cerkvenem
letu, ki bi stal sam zase. Je kažipot,
ki uvaja v skrivnost odrešenja. V to skrivnost naj bi se v tem času s
posebno prizadevnostjo vključil tudi vsak kristjan.
Pepel je znak minljivosti vsega zemeljskega. Minilo bo naše življenje, v
prah in v pozabo bo šlo vse, kar je človek naredil, pa naj bo še tako veliko.
Pepel je tudi znak človekove grešnosti. Da se povrne v prah, mu je Bog
napovedal šele, ko ga je zalotil, da je jedel sad z drevesa, ki mu je bil
prepovedan.
Pepel, ki ga duhovnik na pepelnično sredo potrese vernikom na teme,
poprej blagoslovi z znamenjem križa. Križ uničuje greh in vodi k odrešenju.
Temu, kar je po grehu postalo na človeku minljivo in umrljivo, daje križ
pečat večnosti in neminljivosti. Greh je človeka pahnil v prah, križ pa ga iz
tega prahu dviga v Božje naročje. A le, če človek to hoče.
Postni čas nas vse vabi, da bi to hoteli, pepelnična sreda pa nam pravi, naj
ne odlašamo. Pričeti je potrebno že danes. In ne pozabite, da ni dovolj
posuti se s pepelom ali se odpovedati hrani, potrebno si je tudi prizadevati
za dobra dela.
Po: p. F. Cerar