»UŠOTORITEV« BESEDE MED NAMI Jn 1,1–18

Prevajalci evangelijev zadenejo ob trd oreh, ko je
potrebno lepo in po naše, obenem pa zvesto po sv.
Janezu povedati, da se je Beseda učlovečila.
Nekaterim vernikom še vedno zveni v ušesih molitev
angelovega češčenja, v kateri se je reklo, da je
Beseda »meso postala« in med nami prebivala. Isto
lahko povemo z besedami, da se je »Beseda
učlovečila« in med nami prebivala oz. da je Beseda
»človek postala«, a najbolje bi zadeli, če bi lahko
rekli, da se je Beseda med nami »ušotorila«.
A ob vsem tem iskanju pravih besed je
najpomembneje, da se to ni zgodilo samo nekoč,
temveč se še vedno nadaljuje. Beseda se vedno
znova, tudi danes, tudi to nedeljo, učlovečuju in
razpenja med nami svoj šotor. Kako?
Po papežu, kot nasledniku sv. Petra, ki je od Jezusa
prejel ključe nebeškega kraljestva in naročilo, naj
pase njegove ovce.
Po škofih, naslednikih apostolov. Evangelij, živa
Beseda med nami, nam zagotavlja, da Jezusa
poslušamo, kadar poslušamo njih.
Po duhovnikih, ki v Jezusovem imenu krščujejo,
mašujejo, poročajo, posvečujejo, tolažijo,
blagoslavljajo, odpuščajo in oznanjajo blagovest
odrešenja. Po vernikih, posebno takrat, kadar skupaj
molijo, si med seboj pomagajo in si odpuščajo. Po
umetnikih, ki razkrivajo lepoto Besede, po
učenjakih, ki prodirajo v njeno modrost, po svetnikih, ki izžarevajo njeno dobroto …
Pa tudi po vsakoletnem obhajanju učlovečenja in odrešenja. Tako večna Beseda razpenja
med nami svoj šotor, se ukoreninja med svojim ljudstvom in razsvetljuje vsakega človeka.
Izpolnjuje obljubo, da bo z nami do konca sveta.
Nekateri je niso sprejeli, ugotavlja evangelist. Kaj pa mi? Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu