Evangeljski odlomek danes pred nas postavlja čas, ko je
kralj Herod skušal utišati Janeza tako, da ga je vrgel v
ječo, ta pa je poslal svoje učence k Jezusu. Želel je, da bi
učenci slišali in videli, kaj je Jezus storil, da bi prinesel
Božje kraljestvo tistim, ki so bili dovzetni in pripravljeni
sprejeti njegovo sporočilo.
Jezus je Janezu potrdil, da so čudeži in ozdravljenja, ki jih
je izvajal, neposredna izpolnitev mesijanskih prerokb. Izaija je namreč približno 700
let prej prerokoval, da bo Mesija prišel rešit svoje ljudstvo: »Tedaj bodo spregledale
oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik
nemega bo vriskal.« (Iz 35,5–6) Jezusovi čudeži so pokazali moč Božjega kraljestva,
ki je delovalo sredi ljudstva. Ko Bog deluje, da bi rešil svoje ljudstvo, spremeni
njegovo žalost in jok v veselje in petje, strah in šibkost pa v moč in upanje.
Je pa Jezus vsem povedal, da je bil Janez več kot le Božji pridigar. Bil je zvesta priča
in prijatelj Mesija. Primerjal ga je s podobo trstike, ki jo stresa veter. V nasprotju z
njo, ki je šibka in brez hrbtenice in jo je mogoče zlahka zdrobiti ali potolči, je Janez
ob nasprotovanju in preganjanju stal kot steber moči in resnice. Nobena demonska
sila ga ni mogla oslabiti ali zdrobiti v njegovem neomajnem zaupanju v Boga in v
njegovo besedo. Tudi nam je ponujeno enako zagotovilo vere in moči, da se upremo
vsaki sili, ki bi nam skušala odvzeti prepričanje, pogum za življenje in oznanjevanje
dobre novice (evangelij) o Božjem kraljestvu. Vsakemu, ki zaupa vanj in v moč
Svetega Duha, daje veselje in moč živeti njegov evangelij.
Čeprav je bil Janez velik med ljudmi, je bil majhen v Božjem kraljestvu, ker se tam
vse meri po povsem drugačnih merilih kot na zemlji: merilo novega časa je
učlovečeni, križani in vstali Jezus Kristus. Nasprotje med “velikim” in “majhnim” je
poudarjeno zato, da bi bilo vsem vernikom jasno, da mora človek, če hoče biti velik,
postajati vedno manjši. Jezus to pričakuje tudi od nas.
Po: I. Platovnjak