Ob današnjem evangeliju nas nagovarja lik Janeza
Krstnika. Jezusov glasnik doživlja prezir: Kdo si in kako
da krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok? Janez
Krstnik se ne boji teh vprašanj. Jasno pove, da je nič,
da ni niti beseda, je le glas, ki ga daje za tistega, ki
pride za njim in kateremu ni vreden biti niti služabnik,
da bi mu odvezoval sandale.
Tudi mi nismo kaj več kot nič, vsa naša moč je v njem.
Kljub naši nevrednosti pa Bog računa na nas. Želi, da
vztrajno zastavljamo svoj glas zanj, ki se skriva v majhnih, ranljivih in brez imena.
Kako naj to dosegamo? Biti blizu majhnim je mogoče le, če sami sprejmemo svojo
nemoč in si priznamo svoje meje. Čutiti z ranjenimi in ‘pretepenimi’ je mogoče, če
ne bežimo pred svojo bolečino in ranjenostjo. Biti glas tistih, ki nimajo ne imena
ne ugleda, je mogoče le, če ne skrbimo za videz, za to, kako bomo izpadli, ampak
nam je več vredna resnica kot dobro ime.
Če hočemo biti pravi pričevalci in najti trajno veselje, se moramo odpreti Božjemu
glasu. To je povabilo današnjega evangelija. Naše predstave, naše želje in naša
hrepenenja so pogosto usmerjena v trenutno srečo. Da bi videli globlje, se
moramo odpreti.
Torej današnji evangelij zelo preprosto izraža osnovno resnico našega življenja.
Poklicani smo k pričevanju, k temu, da pričujemo o luči, pa čeprav bomo zaradi
tega zavrnjeni kot tisti, o katerem pričujemo. S čim naj pričujemo, pa nam je
verjetno že jasno. S ponižnostjo, skromnostjo, darovanjsko ljubeznijo,
pozornostjo za stisko bližnjega, zmernostjo, krotkostjo, marljivostjo in
iskrenostjo.
To bo prvo pričevanje, prihod luči v našo sivo vsakdanjost. Če bomo pričevali v
najožjem krogu, bo mogoče pričevanje prenesti tudi na naša delovna mesta in v
družbo, ki nas obdaja. Po: E. Mozetič
TUDI MI SMO POKLICANI K PRIČEVANJU Mt 24,37–44
