ZVESTOBA RESNICI Jn 2,13–22

Ko je Jezus umiral na križu, je potrdil svoj namen. Dal nam je
zgled in Besedo, ki so jo učenci zapisali, da bi po njem živeli. Ne
moremo govoriti o tem, da smo kristjani, če ne jemljemo za edino
vodilo svojega življenja Kristusa in njegove besede. Evangelij ni
le za branje in za občudovanje Jezusa, ampak je beseda življenja,
oznanilo veselja – Bog nas odrešuje in vabi na pot za seboj.
Kaj to pomeni? Nedelja Kristusa kralja nas izziva, da dojamemo,
zakaj je Jezus dal življenje, kaj je njegovo vodilo in kakšno vodilo
zapušča nam. Jezus na križu dokazuje, da je zvestoba resnici temelj njegovega
življenja. Jezus bi lahko iskal kompromis pri svojem oznanjevanju. Lahko bi se dogovarjal z
Judovskimi velikaši, kaj je zanje še sprejemljivo, lahko bi bil bolj uvideven v svojih besedah,
prijazen v svojih odgovorih. Lahko bi se bolj potrudil, da bi stvari večkrat in lepše razložil.
Vendar postavlja resnico, čisto, neobdelano, neprilagojeno, za vodilo sebi in tudi
nam. Krščanstvo ni religija kompromisov, je zvestoba resnici.
Kaj vodi to resnico? Globoka, prečiščena ljubezen. Tisto, kar je njegove nasprotnike najbrž
najbolj motilo je, da se je ustavljal v ozadjih njihovih dejanj. Najhujši nasprotniki niso bili tisti, ki
so javno tajili Boga, ki niso redno molili in prihajali v tempelj. Ne, bili so tisti, ki so redno molili,
vendar je Jezus kazal na ozadja njihovih molitev: Bila je tradicija, pokazati se pred drugimi
lepe, imeti takšno ali drugačno korist.
In še nekaj: Jezus ni sam sebi vodilo, vodilo mu je izpolniti Očetovo voljo. Ta pa v najtežjih
trenutkih niti njemu ni razumljiva. V smrtni grozi zato prosi, naj gre kelih trpljenja mimo. A
vendar to sprejme. Zdi se mi, da smo na Božjo voljo kot vodilo popolnoma pozabili; vse mora
teči po naše. Bog si našega življenja ni zamislil tako. Skozi vse preizkušnje, ki nam jih pošilja,
želi, da bi postali bolj njegovi.

Grozljiv prizor: Jezus v strašnem trpljenju na križu, v smrtnem boju, zraven pa ljudstvo, ki si ga
ogleduje in se iz njega norčuje. Posmeh! Pod križem se zabavajo tudi narodni voditelji, kot bi
sedeli v gostilni, popivali in se norčevali iz vsega lepega. Bog visi na križu, oni pa se mu
posmehujejo, ker so končno dokazali, da ni Božji Sin, da ni Maziljenec. Popolnoma zapuščen in
sam celo na križu. Le desni razbojnik pokaže vero vanj in ga prosi za življenje.
Kakorkoli že bi radi obrnili ta trenutek ali nanj preprosto pozabimo, dejstvo je, da je največji
poraz začetek novega življenja, dopolnitev vsega, za kar si je Jezus prizadeval. Prav ta trenutek
je temeljni kamen za vsakega kristjana. Je bistvo kraljestva, ki ni od tega sveta. Kajti veličina
njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči
in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši
človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt,
grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil
vsako živo bitje.
E. Mozetič