Srce našega ljubljenega brata, svetega očeta Frančiška je utihnilo na velikonočni ponedeljek – v svetlobi vstajenja, tik zatem, ko Cerkev z močnim glasom zapoje: Kristus je vstal! In to ne more biti naključje! Njegovo življenje in njegova smrt vsebujeta enako sporočilo: temelj našega življenja je Božja ljubezen, ki je močnejša od smrti.
Ni naključje, da je papež Frančišek v Gospodu zaspal prav v tem svetem času. Ves njegov pontifikat je bil zaznamovan z oznanjevanjem živega Kristusa – Boga, ki vstopa v človeško trpljenje, ga objame in preoblikuje s svojo ljubeznijo. In zdaj, ko je njegov zemeljski hod dosegel svoj konec, verujemo, da je stopil v objem tega istega vstalega Gospoda, o katerem je toliko govoril, ki ga je ljubil in mu zvesto služil.
Če bi življenje in delovanje papeža Frančiška želeli povzeti v nekaj besedah, lahko povzamemo: živel je vero, oznanjal je upanje, utelešal je ljubezen. Pričeval je o nadnaravnih, Božjih krepostih.
Vera je bila preprosta, a trdna kot skala. Vse, kar je govoril in delal, je izviralo iz njegovega osebnega srečanja z Jezusom. Njegova molitev ni bila oddaljena, visoka teologija, ampak intimen pogovor z Gospodom; dialog prijatelja s prijateljem. Vera ga je vodila, da se je približal vsakemu človeku, še posebej ljudem na robu – ker je v vsakem videl Božjo podobo.
Upanje – Notranje upanje, ki se ni zlomilo sredi preizkušenj, kritik in nepopolnosti sveta. Papež Frančišek je verjel, da Sveti Duh deluje tudi tam, kjer mi tega ne vidimo. Zato nas je vedno znova vabil: Ne pustimo si ukrasti upanja! Bil je pričevalec vstajenjske skrivnosti, ki se zgodi tiho, v srcih ljudi, v skritih kotičkih življenja.
Ljubezen je bila morda najbolj prepoznavna in najbolj globoka njegova lastnost. Ljubezen, ki ni ostajala pri besedah, ampak se je sklanjala k številnim ljudem, dotikala se je ranjenih in ljudi na različnih obrobjih. Papež Frančišek je živel ljubezen, ki je poslušala in odpuščala. Ljubezen, ki ni nikogar izključevala. V njegovi osebnosti smo srečevali pristno ljubezen, ki je znala jokati z jokajočimi in se veseliti z veselimi.
Bratje in sestre! Gospodu smo hvaležni za dar življenja papeža Frančiška. Z njegovim odhodom k Očetu se poslavljamo od vrhovnega voditelja Katoliške Cerkve in Kristusovega namestnika na zemlji ter človeka globokega sočutja, ki je po Jezusovem zgledu za svoje življenje izbral pot služenja, ljubezni in miru.
Iz nagovora novomeškega škofa Andreja Sajeta ob maši zadušnici za papeža Frančiška
Srce našega ljubljenega brata, svetega očeta Frančiška je utihnilo na velikonočni ponedeljek
