Širom sveta delujejo zavetišča za žene z otroki, ki morajo bežati pred domačim nasiljem. Nekatera se imenujejo Hiša Mane. Vanje se zatečejo žene z majhnimi otroki, da se lahko vsaj za nekaj časa izognejo zlorabam in nasilju. Gre za kratkotrajno zatočišče, kjer se lahko določene rane pozdravijo in dobi moč za nadaljnje življenje.
Podobno kakor je v teh hišah poskrbljeno za žene z otroki, je pri evharistiji poskrbljeno za vsakega izmed nas. Na svoji poti vere se za trenutek ustavimo in smo deležni nebeške mane. Duhovno smo oživljeni, da spet lahko nadaljujemo svojo pot kot vstalo obličje in telo Jezusa Kristusa za ta svet. Kadar smo v duhovni stiski nam je takšna mana še toliko bolj potrebna.
Zelo spodbudno je dejstvo, da je Kristus po krstu navzoč v vsakem izmed nas. Mi smo njegovo telo, njegovo meso in kri za ta svet. V moči te resnice tudi kruh in vino, ki ju prinesemo k evharistiji za nas postaneta Kristuso telo in kri, nebeška mana za vsakega izmed nas. V kruhu in vinupri mašiprinašamo v Očetovo Božjo ljubezen vsak svoje delo, trpljenje, hrepenenja in odnose. Kristus nato vse to spremeni v hrano za vse, v svoje telo, ki se daje za nas. Kristus je navzoč v našem vzajemnem podarjanju. V njem tudi mi postajamo drug drugemu dar, podarjeni in izročeni. V tem je večno življenje, Jezusova edina zapoved, ki jo je prejel od Očeta. Zapoved ljubezni. Lomljenje kruha, vzajemno podarjanjepodarjenega življenja. Sprejemanje in podarjanje sprejetega. Kristus je v nas in mi v njem.
V kriznih in puščavskih obdobjih našega življenja vsak izmed nas potrebuje spodbudo in znamenja Božjega življenja. V obhajilu nas Kristus zajame v svoje vstalo telo Cerkve, bratov in sester. Najde nas tam kjer smo in naše življenje, ki smo mu ga izročili spreminja v svoje telo in kri, v dar nam in drugim. V dar, ki vse za vedno oživlja kot sinove in hčere, kot brate in sestre.
Nikdar nam ni potrebno podvomiti, da nismo dovolj dobri, da bi bili njegovo telo za življenje vsega sveta. Vabi nas za isto mizo svojega življenja iz Boga Očeta in SvetegaDuha. Poskrbi za nas in nas v moči lastne izročitve in podaritve vsakemu izmed nas pošilja, da smo tudi mi do drugih tako kot je On do nas: to je moje telo, ki se daje za vas.
Vera o kateri govori današnji evangelij torej ni razumska vaja, ampak je Božje občestveno življenje, ki smo ga deležni in si ga delimo med seboj. Drugi doživijo Božjo odrešujočo moč po našem življenju, ne po naših besedah. Z njimi lahko delimo to kar prejemamo: novo življenje v Kristusu. Pritegne jih lahko naš odrešen način življenja, ki smo ga deležni pri vsaki evharistiji: Bog se nam podarja, da bi se tudi mi lahko podarili drugim. V tem je večno življenje in edina zapoved ljubezni. To je resnična Božja volja za vsakega izmed nas vsak dan in vedno: sprejemati Njega, ki mi podarja svoje življenje in ga deliti z drugimi. Zajemati iz Njegovega Duha, ki daje našemu življenju novo kakovost, smer in smisel.
Naše življenje je edino sveto pismo po katerem lahko drugi prepoznajo Očetovo ljubezen. Mi smo za naše sodobnike prostor srečanja z Očetovo Božjo ljubeznijo. To je naše poslanstvo in dostojanstvo.
Zato pravi sv. Pavel Efežanom: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 4,32–5,2). »Drug drugemu odpuščajte« bi iz grščine dobesedno lahko prevedla takole: »pomilostite drug drugega, kakor vam je Bog dal v dar samega sebe v Kristusu. Postanite torej posnemovalci Boga.«
p. Dr. Viljem Lovše