Samarijanka je ob srečanju z Jezusom spremenila svoje
življenje. Ta žena predstavlja tiste ljudi, s katerimi se je
Jezus rad srečeval, da bi iz njih naredil pričevalce. To so
bili odrinjeni, izključeni, zaničevani ljudje. Med te je sodila
tudi Samarijanka kot ženska in kot Samarijanka – te so
Judje zelo prezirali. Jezus je želel srečati take ljudi, da bi
jih ozdravil in jim povrnil dostojanstvo. Zelo je pomembno,
da so ravno ti postali pričevalci nove drže, ki jo lahko
imenujemo ‘kultura srečanja’.
Tako vidimo dve kulturi, ki si stojita nasproti: kultura srečanja in kultura
izključevanja, predsodkov. V resnici samo tisti, ki prizna svojo slabotnost, svoje
omejitve, lahko gradi bratske in solidarne odnose v Cerkvi in družbi.
Tudi mi najdemo v tem evangeliju spodbudo, da ‘odložimo svoj vrč’, ki je znamenje
vsega tistega, kar je na videz pomembno, a ki izgubi pomen pred Božjo ljubeznijo.
Vsak ima enega ali pa celo več ’vrčev’. Vprašam sedaj vas, pa tudi sebe: ‘Kateri
tvoj notranji vrč je tisti, ki te teži, tisti, ki te oddaljuje od Boga?’ Odložimo ga, da
bomo s srcem zaslišali Jezusov glas, ki nam ponuja drugačno vodo, tisto vodo, ki
nas približa Gospodu. Poklicani smo ponovno odkriti pomen ter smisel našega
krščanskega življenja, ki se je začelo s krstom, in po zgledu Samarijanke pričevati
našim bratom in sestram. Kaj? Veselje! Pričevati veselje srečanja z Jezusom. Rekel
sem namreč, da nam vsako srečanje z Jezusom spremeni življenje, kakor nas
vsako srečanje z Jezusom napolni z veseljem, tistim notranjim veseljem. Takšen je
Gospod. Pričevati pa tudi, kakšne čudovite reči zna Gospod storiti v našem srcu,
če smo pogumni, če imamo pogum odložiti naš vrč.
Po: E. Mozetič