Beseda novomeškega škofa Andreja Sajeta ob Prešernovem dnevu,
slovenskem kulturnem prazniku
Novo mesto, 8. februarja 2026
Ko razmišljamo o kulturi, razmišljamo o tem, kdo smo. Kultura ni le umetnost ali dediščina, temveč način, kako človek gleda nase, na druge, na svet in na prihodnost. Je prostor, v katerem se izraža človekovo iskanje resnice, dobrega in lepote. Prav zato kultura ni nekaj zunanjega človeku, temveč nekaj globoko osebnega in hkrati skupnega – temelj naše identitete.
V krščanskem razumevanju ima kultura posebno mesto. Cerkev jo razume kot prostor srečanja med Bogom in človekom, kot prostor, kjer se vera ne le oznanja, ampak se tudi uteleša, postaja vidna, slišna in otipljiva. Na to resničnost nas spominja Sveto pismo, knjiga vseh knjig. Vera, ki ostane zaprta vase, ne postane kultura; kultura, ki se odreče svojim duhovnim koreninam, pa izgublja globino. To razumevanje je jasno izraženo tudi v učenju Cerkve, ki kulturo vidi kot prostor iskanja smisla in končnega cilja človeškega življenja.
Pa vendar se danes v javnem prostoru, še posebej v Sloveniji, pogosto srečujemo z nenavadnim pojavom. Ko govorimo o kulturi, Cerkev pogosto zaobidemo – včasih namenoma, včasih nenamerno. Kot da bi kultura obstajala samo zunaj religioznega, kot da bi bila vera nekaj zasebnega, kar v javni kulturni prostor ne sodi. Ta tiha samocenzura ni nedolžna. Je obremenjujoča, ker popači resnico in osiromaši naš pogled na lastno zgodovino in identiteto.
Prav v tem smislu nas nagovarja tudi sedanji papež Leon XIV., ki poudarja, da kultura ni prostor zapiranja, temveč srečanja. Dejal je, da kultura pomaga človeškemu duhu presegati meje, odpravljati predsodke in graditi mostove med ljudmi, narodi in tradicijami. Vera in kultura tako nista ovira dialogu, temveč njegov temelj, saj omogočata, da postajamo mostovi – drug do drugega in do skupnega dobrega. (nagovor ob 100. obletnici Papeškega inštituta za krščansko arheologijo, 11. december 2025)
Dovolj je, da se danes, ob kulturnem prazniku, ozremo okoli sebe. Poglejmo našo deželo: cerkve in kapelice, ki stojijo na gričih in v dolinah; samostane, ki so stoletja oblikovali pokrajino in ljudi; slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo; cerkveno glasbo, ki je zazvenela prej kot marsikatera koncertna dvorana.
Spomnimo se tudi, da je bila pred kratkim v minoritski samostan svetega Frančiška v Piranu vrnjena Carpacceva slika Marija z detetom in svetniki – neprecenljivo umetniško, kulturno in duhovno delo, ki ponovno potrjuje, kako globoko je sakralna umetnost vtkana v samo jedro naše kulture in slovenskega naroda. Mnoga dela, ki jih danes uvrščamo med vrhunce slovenske kulture, imajo izrazit verski značaj. So bistveni del naše kulturne dediščine, kar je zgodovinsko dejstvo.
To jasno vidimo v širšem slovenskem prostoru. Naj omenim na tem mestu samo kakšen primer Novega mesta in okolice. Stolna cerkev svetega Nikolaja, nekdanja kolegiatna cerkev, ni le verski objekt, temveč kulturni in zgodovinski simbol mesta. Ni fotografije Dolenjske prestolnice brez kapiteljske cerkve sv. Nikolaja in okljuka reke Krke s starim mestnim jedrom. Kolegiatni kapitelj, ustanovljen leta 1493, je bil stoletja središče bogoslužja, glasbe, izobraževanja in omike. Duhovniki in kanoniki niso oblikovali le cerkvenega življenja, temveč tudi kulturno podobo mesta, ki je bilo vpeto v širši srednjeevropski prostor, zlasti v povezavi z Dunajem in drugimi deželami.
Iz tega okolja je izšel tudi Jurij Slatkonja (1456—1522), prošt novomeškega kapitlja, glasbenik in kulturnik, ki je postal prvi rezidencialni škof na Dunaju. Njegovo delovanje na področju cerkvene glasbe in organizacije dvorne kapele kaže, kako je Cerkev povezovala lokalni prostor z evropskimi kulturnimi tokovi. Slatkonja pooseblja ustvarjalno srečanje vere, umetnosti in izobraževanja.
Pomembno poglavje naše kulturne zgodovine predstavljajo tudi samostani. Cistercijanski samostan v Kostanjevici na Krki, ustanovljen v 13. stoletju, je stoletja oblikoval duhovno, gospodarsko in kulturno življenje širše regije. Samostani niso bili le kraji molitve, temveč središča pismenosti, umetnosti, arhitekture in znanja. Njihova dediščina je danes sestavni del kulturnega spomina našega prostora.
Posebno mesto ima tudi kartuzija Pleterje, edini še delujoči kartuzijanski samostan v Sloveniji in širši okolici tega dela Evrope. Kartuzijani so s svojo zvestobo tišini, kontemplaciji in redu prispevali k razvoju duhovne kulture, rokopisne in knjižne tradicije, sakralne arhitekture ter oblikovanju kulturne krajine. Njihov prispevek ni v glasnosti, temveč v globini. Pleterje nas opominjajo, da je tudi tišina del kulture in da kultura ni samo to, kar se razstavlja, ampak tudi to, kar oblikuje človekovo notranjost.
V kulturni zgodovini Novega mesta omenimo še frančiškane. Prav oni so od ustanovitve novomeške gimnazije leta 1746 pa vse do leta 1870 vodili to izobraževalno ustanovo, ki letos obhaja 280-letnico delovanja. Gimnazija je bila od začetka zasnovana kot prostor humanistične izobrazbe, povezane s krščanskim pogledom na človeka in svet. Frančiškani so s poučevanjem klasičnih jezikov, filozofije in teologije pomembno prispevali k oblikovanju izobražene kulturne elite ter k širšemu družbenemu in kulturnemu razvoju Dolenjske.
Po ustanovitvi novomeške škofije leta 2006 se je skrb za kulturo in umetnost nadaljevala tudi v novih oblikah. V okviru Zavoda Friderika Ireneja Baraga je bil ustanovljen Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja, ki se navezuje na bogato cerkveno in glasbeno tradicijo tega prostora ter jo povezuje s sodobnim glasbenim izobraževanjem.
Ob tem pa ne smemo pozabiti na številne duhovnike, redovnike in vernike, ki po župnijah – pogosto z zelo skromnimi sredstvi, skoraj »z darovi uboge vdove« – neumorno skrbijo za cerkve, kapelice, umetnine in arhive, torej za tisti del kulturne dediščine, ki je najbliže ljudem in njihovemu vsakdanjemu življenju.
Vse to nas vodi k preprosti, a pomembni ugotovitvi: Cerkev v našem prostoru ni bila zgolj spremljevalka kulture, ampak njen soustvarjalec. Ko Cerkev izključimo iz razmisleka o kulturi, ne postanemo bolj nevtralni ampak manj resnični.
Kulturni praznik nas zato vabi k širšemu in bolj poštenemu pogledu: k razumevanju kulture brez samocenzure in izključevanja, z zavestjo, da je vera stoletja sooblikovala naš kulturni obraz. Le takšna kultura ima globino, identiteto in prihodnost.
Vsem želim lep kulturni praznik in Božjega blagoslova!
Andrej Saje, novomeški škof
Vir: rkc.si