Danes je na mestu vprašanje, kako preživeti adventni
čas? Biti čuječi in moliti! Notranji spanec se porodi iz
tega, ko se neprenehoma vrtimo okoli samih sebe ter
smo osredotočeni na zaprtost svojega življenja z
njegovimi problemi, z njegovim veseljem in njegovo
bolečino, torej v
edno se vrtimo okoli samih sebe. To pa utrudi, to
postane nadležno, to zapira pred upanjem. V tem je
korenina toposti in lenobnosti, o katerih govori evangelij.
Advent nas vabi k prizadevni čuječnosti tako, da
pogledamo izven nas samih, razširimo razum in srce ter se odpremo za potrebe
ljudi, bratov in za željo po novem svetu. To je želja tolikih ljudstev, ki jih mučijo
lakota, krivičnost in vojna. To je želja revnih, slabotnih, zavrženih. Ta čas je
priložnost, da odpremo svoje srce in si zastavimo konkretna vprašanja, kako in
za koga živimo svoje življenje.
Druga drža, s katero bomo dobro preživeli čas pričakovanja Gospoda, je molitev.
Gre za to, da se dvignemo ter molimo in s tem usmerimo svoje misli in svoje srce
k Jezusu, ki prihaja. Vstane se, kadar se pričakuje nekoga. Mi pričakujemo
Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi, ki je tesno povezana s čuječnostjo. Moliti,
pričakovati Jezusa, odpreti se drugim, biti budni in ne zaprti sami vase. Toda če
razmišljamo o božiču v ozračju potrošništva, da gledam, kaj lahko kupim, da
pripravim posvetno praznovanje, bo šel Jezus mimo in ne bomo ga našli.
Katero pa je obzorje našega molitvenega pričakovanja? V Svetem pismu ga
predvsem nakazujejo glasovi prerokov. Danes je Izaijev, ki govori zaradi
izgnanstva težko preizkušenemu ljudstvu, ki je v nevarnosti, da izgubi svojo
identiteto. Tudi mi kristjani današnjega časa tvegamo, da postanemo posvetni in
izgubimo svojo identiteto, še več, da ‘poganiziramo’ krščanski stil življenja. Zaradi
tega potrebujemo jasno, vzpodbudno Besedo. Prisluhnimo ji in se aktivno
odzovimo!
Po: E. Mozetič