Ko so apostoli prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero, jim je rekel,
da tudi vera, ki bi je bilo le za gorčično zrno, dela čudeže.
Morda je Jezus s to primero hotel povedati še nekaj več: kakor
za zrno velja tudi za vero, da ni nekaj mrtvega, negibnega in
okamenelega, temveč skriva v sebi življenjsko silo in sledi
zakonom rasti in razvoja.
Vedno manj je ljudi, ki bi jim bila vera položena v zibelko in bi
jo sprejeli tako samoumevno kot materin jezik. Vedno več pa
je takšnih, ki so se do nje dokopali po dolgem iskanju, skozi
zmote in dvome in še vedno vsak dan sproti čutijo, kako je ta njihova vera ogrožena.
Mnogi kristjani imajo kdaj težave s kakšno versko resnico. Iskrenega vpraševanja in
iskanja pa ne moremo že kar enačiti z verskim dvomom. Pošteno in vestno iskanje je
znamenje ponižnosti in pripravljenosti poslušati, je priznanje, da še ne vem vsega.
Človek je popotnik in tudi njegova vera je potovanje. Že pot k veri je dogajanje, ki lahko
traja leta in leta. Bog se javlja polagoma in posredno: prek Cerkve, pridig, knjig,
sorodnikov, prijateljev, doživetij. Bog prihaja kot jutranja zora in svetloba počasi, a
vztrajno zmaguje nad nočno temo. Ne zasveti takoj z vso močjo.
Nad obzorjem se pogosto pojavljajo oblaki. Marsikaj ostane dolgo nejasno. Pojavljajo
se težave. Vendar, čeprav imaš tisoč težav v veri, še ne pomeni, da dvomiš, je nekoč
zapisal kardinal J. H. Newman. Rast v veri je odvisna od tega, ali se obračamo na Boga
in se pogovarjamo z njim v osebni in skupni molitvi. Molitev je duša in dihanje vere. Brez
nje ji zmanjka hrane in kisika. Če se nam bo kdaj v veri stemnilo in bomo težko molili,
ponovimo za apostoli vsaj tisto prošnjo, ki je ena najlepših in najpotrebnejših: »Gospod,
pomnoži nam vero!« Po: E. Mozetič
»GOSPOD, POMNOŽI NAM VERO« Lk 17,5–10
