Ker smo navajeni evangeljskih odlomkov, se verjetno
ne zdrznemo ob grozljivosti današnje prilike. Zdi se,
da je ena izmed mnogih, ki pač govori o življenju.
Verjetno se nam zdi, da je pravzaprav logično, da se
nesramni bogataš, ves zamaščen od požrešnosti,
pač cvre v peklu. A prilika v sebi nosi in razkriva veliko
globlje vprašanje. Bogatin se v mukah na oni strani
sprašuje, kako bi pomagal bratom, ki gredo za njim
po isti poti. Skrbi ga, da bodo preslišali tisto oznanilo,
ki bi jim pomagalo priti v nebesa. Abraham
jasnovidno pove, da tudi če kdo vstane od mrtvih, ne bo pomagalo. Če ne poslušajo tistih, ki
bi jih lahko (Mojzesa in prerokov), tudi od mrtvih vstalega ne bodo! Grozljiva gluhota, ki ji ni
pomoči!
Ob neuspehih svojega oznanjevanja se pogosto sprašujem, kaj pa pomaga, da kdo sliši Božje
sporočilo oz. kaj mu preprečuje, da ga ne sliši. Že sem razmišljal o tem, kakšne ovire poznam.
Pomislil sem, da je pomembno: kdo nam govori (ali nam je všeč ali ne, je na pravem položaju
ali ne, zbuja zaupanje ali ne …), kako nam govori (ali je oster, ali sočuten …), kaj nam sporoča
(ali nam sporočilo ugaja ali ne, je v skladu z našimi predstavami …). Zraven lahko dodamo še
vso našo drugo čustveno navlako, ki nas ovira, da bi slišali in sprejeli.
Ponoči sem se zbudil in mi je prišel odgovor: Vse je povedano v molitvi očenaš! Kako? Najbrž
v mislih prvi del molitve preskočimo in začnemo z: Daj nam danes naš vsakdanjih kruh …
Naše misli, besede in življenje se vrtijo okrog naših želja, prošenj, potreb. Tako se zavrtimo v
svoj svet in vanj spuščamo le tista sporočila, ki se skladajo z našimi prošnjami: Daj nam danes
to, jutri si privoščimo ono … Obvaruj nas tega! itd. Znotraj teh predstav je brez učinka tudi
sporočilo iz onostranstva. Vedno se najde izgovor, da ga ne slišimo.
Vse bomo razumeli, če bomo le iskreno molili prvi del očenaša; nadaljevanje pravzaprav sledi
samo. Kaj bo torej omogočilo, da bomo slišali, kar moramo? Prava molitev. Naj nas Bog
očiščuje, po molitvi, ki nas jo je sam naučil. Po: E. Mozetič
ČE NE BODO POSLUŠALI, SE NE BODO DALI PREPRIČATI Lk 16,19–31
